| Index |
Leon Trocki (1944): FAŠIŽEM - Kaj je in kako se proti njemu boriti
Liberalci in tudi večina tistih, ki se imajo za marksiste, uporabljajo besedo "fašist/fašistično" precej pogosto. Uporabljajo jo kot okrasni pridevek, ali pa kot kletvico proti desničarskim politikom, ki jih še posebej sovražijo, oziroma proti reakcionarjem na splošno.
Po drugi svetovni vojni so bile osebe in gibanja kot so Gerald L. K. Smith, senator Joseph McCarthy, senator Eastland, Barry Goldwater, Minutemen, John Birch Society, Richard Nixon, Ronald Reagan in George Wallace, označene kot fašistična.
So bili res vsi ti fašisti, ali so bili samo nekateri? Če so bili samo nekateri, kako lahko rečemo kdo je bil in kdo ni bil?
Nepravilna uporaba tega izraza resnično izraža nejasnost njegovega pomena. Če prosimo liberalca, da nam opiše fašizem, potem nam bo odgovoril v izrazih kot so diktatura, množična nervoza, antisemitizem, moč brezobzirne propagande, hipnotičen učinek, ki ga ima nori govornik na množice itd. Impresionizem in zmeda ni prav nič presenetljiva. Ampak superiornost marksizma tiči v zmožnosti analizirati in razločiti med družbenimi in političnimi fenomeni. Da veliko tistih, ki se imajo za marksiste ne morejo razložiti fašizma nič bolje kot nekateri liberalci ni v celoti njihova krivda. Če se tega zavedajo ali ne, je dejstvo, da večina njihovega intelektualnega sovraštva prihaja iz socialdemokratskih (reformnih socialističnih) in stalinističnih gibanj, ki so prevladovala v 1930-ih letih, ko se je vzpenjal fašizem. Ta gibanja ne le, da so dopustila, da je prišel fašizem na oblast brez brez, da bi bil izstreljen kakršenkoli strel proti fašizmu, ampak so napačno in neumno razumela naravo fašizma in način kako se je treba proti njemu boriti. Po zmagah fašizma so imela ta gibanja veliko za skriti in tako niso bila zmožna narediti marksistične analize, ki bi vsaj poučila bodoče generacije.
Ampak obstaja marksistična analiza fašizma. Naredil jo je Leon Trocki, ne po padcu fašizma, ampak med njegovim vzponom. To je bilo eno izmed njegovih večjih prispevanj k marksizmu. To nalogo je začel po Musolinijevi zmagi leta 1922 in jo je skoraj končal pred Hitlerjevim vzponom, leta 1933.
V svojem poskusu, da bi zbudil Nemško komunistično partijo in kominterno pred smrtno nevarnostjo, da bi ju pozval na združeno fronto proti nacizmu, je Trocki naredil dosledno kritiko politike socialdemokratskih in stalinističnih strank. To obsega skoraj vse napačne, neučinkovite in samomorilske metode, ki jih lahko uporabi delavska organizacija kar se tiče fašizma, vse od oportunizma nemških socialdemokratskih strank, pa do skrajnolevičarstva in izdaje - stalinizem.
Komunistično gibanje je bilo še vedno v svojem skrajnolevičarskem krokanju (tako imenovano "tretje obdobje"), ko je začelo nacistično gibanje rasti. Za staliniste je bil vsak kapitalist neposredno "fašist". Še bolj katastrofalen kot to zavajanje delavcev pa je bil Stalinov pregovor, ki je pravil, da sta "fašizem in socialdemokracija dvojčka". Socialdemokrati so bili označeni kot "socialfašisti" in se jih je smatralo kot glavne sovražnike. Seveda ni bilo nobene možnosti sprave s "socialfašističnimi" organizacijami in tistimi, ki so predlagali take združene fronte (kot naprimer Trocki) so bili prav tako označeni kot socialfašisti.
Kako je bila stalinistična teorija oddaljena od realnosti lahko vidimo, če preprosto prikličemo v spomin kako je bila prenesena v Ameriko. V volitvah leta 1932 so ameriški stalinisti razglasili Franklina Roosevelt-a kot fašističnega kandidata in Norman Thomas-a kot socialfašističnega kandidata. Kar je bilo v Ameriki le neumno, je bilo v Nemčiji in Avstriji odločilno tragično.
(Nedavno [1969] je začela uporaba pojma »socialfašizem« naraščati v člankih levice. Ali sploh tisti, ki jih uporabljajo vedo, da so izmišljeni? Ali pa so, če se zavedajo njegove zgodovine, le brezbrižni do njegovega stranskega pomena?)
Potem, ko so nacisti prišli na oblast so se stalinisti bahali, da je bila njihova teorija 100% pravilna, da bo Hitler lahko preživel le nekaj mesecev in, da se bo potem razvila sovjetska Nemčija. Časovna doba se je postopoma podaljševala, od treh, šest, do devet mesecev, potem pa je to bahanje poniknilo v tišino. Velikost poraza, ki ga je utrpel delavski razred, posebni značaj fašizma, ga razlikuje od ostalih reakcionarnih režimov ali diktatur, kar je postalo jasno vsem, grožnja Sovjetski zvezi se je pa povečevala prav tako kot se je ponovno dvignil nemški imperializem. To je leta 1935 spremenilo linijo Moskve in komunističnih partij po svetu in je preskočila strmo v desno. To je bil njihov položaj pred širjenjem nevarnosti fašizma v Franciji in Španiji.
Vojaški propad nemškega in italijanskega fašizma v drugi svetovni vojni je večino ljudi prepričal, da je bil fašizem dokončno uničen in, da je prišel na tako zelo slab glas, da ne bi nikoli mogel pridobiti na svojo stran nobenih podpornikov. Dogodki, ki so sledili, predvsem nastanek novih fašističnih skupin v skoraj vsaki kapitalistični državi, so kmalu uničili takšno mišljenje. Iluzija, da se je druga svetovna vojna vojskovala za dokončno osvoboditvijo pred fašizmom na svetovnem področju, je nadomestila staro iluzijo, ki je pravila, da se je prva svetovna vojna vojskovala za demokratičen svet. Zarodek fašizma je zakoreninjen v kapitalizmu; kriza lahko ta potencial uresniči do zelo velikih razsežnosti, če se ne uporabi pravilnih metod.
Sedaj tukaj ponujamo to novo kompilacijo - majhno zbirko Trockijevih del na to tematiko - kot orožje za boj proti fašizmu.
George Lavan Weissman (1969)