| Nazaj na slovenski arhiv Lev Trocki |
Lev Trocki
Liberalci in tudi večina tistih, ki se imajo za marksiste, uporabljajo besedo "fašist/fašistično" precej pogosto. Uporabljajo jo kot okrasni pridevek, ali pa kot kletvico proti desničarskim politikom, ki jih še posebej sovražijo, oziroma proti reakcionarjem nasplošno.
Po drugi svetovni vojni so bile osebe in gibanja kot so Gerald L. K. Smith, senator Joseph McCarthy, senator Eastland, Barry Goldwater, Minutemen, John Birch Society, Richard Nixon, Ronald Reagan in George Wallace označena kot fašistična.
So bili res vsi ti fašisti, ali so bili samo nekateri? Če so bili samo nekateri, kako lahko rečemo kdo je bil in kdo ni bil?
Nepravilna uporaba tega izraza resnično izraža nejasnost njegovega pomena. Če prosimo liberalca, da nam opiše fašizem, potem nam bo odgovoril v izrazih kot so diktatura, množična nervoza, antisemitizem, moč brezobzirne propagande, hipnotičen učinek, ki ga ima nori govornik na množice itd. Impresionizem in zmeda ni prav nič presenetljiva. Ampak superiornost marksizma tiči v zmožnosti analize in razločevanjem med družbenimi in političnimi fenomeni. Da veliko tistih, ki se imajo za marksiste, ne morejo razložiti fašizma nič bolje kot nekateri liberalci, ni v celoti njihova krivda. Če se tega zavedajo ali ne, je dejstvo, da večina njihovega intelektualnega sovraštva prihaja iz socialdemokratskih stalinističnih gibanj, ki so prevladovala v 1930-ih letih, ko se je vzpenjal fašizem. Ta gibanja ne le, da so dopustila, da je prišel fašizem na oblast brez, da bi bil izstreljen kakršenkoli strel proti njem, ampak so napačno in neumno razumela naravo fašizma in način, kako se je treba proti njemu boriti. Po zmagah fašizma so imela ta gibanja veliko za skriti in tako niso bila zmožna narediti marksistične analize, ki bi vsaj poučila bodoče generacije.
Ampak obstaja marksistična analiza fašizma. Naredil jo je Lev Trocki, ne po padcu fašizma, ampak med njegovim vzponom. To je bilo eno izmed njegovih večjih prispevanj k marksizmu. To nalogo je začel po Musolinijevi zmagi leta 1922 in jo je skoraj končal pred Hitlerjevim vzponom leta 1933.
V svojem poskusu, da bi zbudil nemško komunistično partijo in kominterno pred smrtno nevarnostjo, da bi ju pozval na združeno fronto proti nacizmu, je Trocki naredil dosledno kritiko politike socialdemokratskih in stalinističnih strank. To obsega skoraj vse napačne, neučinkovite in samomorilske metode, ki jih lahko uporabi delavska organizacija kar se tiče fašizma, vse od oportunizma nemških socialdemokratskih strank, pa do skrajnolevičarstva in izdaje - stalinizem.
Komunistično gibanje je bilo še vedno v svojem skrajnolevičarskem krokanju (tako imenovano "tretje obdobje"), ko je začelo nacistično gibanje rasti. Za staliniste je bil vsak kapitalist neposredno "fašist". Še bolj katastrofalen kot to zavajanje delavcev pa je bil Stalinov pregovor, ki je pravil, da sta "fašizem in socialdemokracija dvojčka". Socialdemokrati so bili označeni kot "socialfašisti" in se jih je smatralo kot glavne sovražnike, prav tako kot fašiste. Seveda ni bilo nobene možnosti sprave s "socialfašističnimi" organizacijami in tistimi, ki so predlagali take združene fronte (kot naprimer Trocki), prav tako so bili označeni kot socialfašisti.
Kako je bila stalinistična teorija oddaljena od realnosti lahko vidimo, če preprosto prikličemo v spomin, kako je bila prenesena v Ameriko. Na volitvah leta 1932 so ameriški stalinisti razglasili Franklina Roosevelt-a kot fašističnega kandidata in Norman Thomas-a kot socialfašističnega kandidata. Kar je bilo v Ameriki le neumno in smešno, je bilo v Nemčiji in Avstriji odločilno, tragično in obžalovanja vredno.
(Nedavno[1969] je začela uporaba pojma "socialfašizem" naraščati v člankih levice. Ali tisti, ki jih uporabljajo, sploh vedo, da so izmišljeni? Ali pa so, če se zavedajo njegove zgodovine, le brezbrižni do njegovega stranskega pomena?)
Potem, ko so nacisti prišli na oblast so se stalinisti bahali, da je bila njihova teorija 100% pravilna, da bo Hitler lahko preživel le nekaj mesecev in, da se bo potem razvila sovjetska Nemčija. Časovna doba se je postopoma podaljševala, od treh, šest, do devet mesecev, potem pa je to bahanje poniknilo v tišino. Velikost poraza, ki ga je utrpel delavski razred, posebni značaj fašizma, ki ga razlikuje od ostalih reakcionarnih režimov ali diktatur, kar je postalo jasno vsem, grožnja Sovjetski zvezi se je pa povečevala prav tako, kot se je ponovno dvignil nemški imperializem. To je leta 1935 spremenilo politično linijo Moskve in komunističnih partij po svetu in preskočila je strmo v desno. To je bil njihov položaj pred širjenjem nevarnosti fašizma v Franciji in Španiji.
Vojaški propad nemškega in italijanskega fašizma v drugi svetovni vojni je večino ljudi prepričal, da je bil fašizem dokončno uničen in, da je prišel na tako zelo slab glas, da ne bi nikoli mogel pridobiti na svojo stran nobenih podpornikov. Dogodki, ki so sledili, predvsem nastanek novih fašističnih skupin v skoraj vsaki kapitalistični državi, so kmalu uničili takšno mišljenje. Iluzija, da se je druga svetovna vojna vojskovala za dokončno osvoboditvijo pred fašizmom na svetovnem področju, je nadomestila staro iluzijo, ki je pravila, da se je prva svetovna vojna vojskovala za demokratičen svet. Zarodek fašizma je zakoreninjen v kapitalizmu; kriza lahko ta potencial uresniči do zelo velikih razsežnosti, če ne uporabimo pravilnih metod.
Sedaj tukaj ponujamo to novo kompilacijo - majhno zbirko Trockijevih del na to tematiko - kot orožje za boj proti fašizmu.
George Lavan Weissman (1969)
FAŠIZEM: Kaj je in kako se proti njemu boriti
Kaj je fašizem? Ime izhaja iz Italije. So bile vse oblike proti-revolucionarne diktature fašistične ali ne (to pomeni pred vzponom fašizma v Italiji)?
Kominterna označuje bivšo diktaturo Primo de Rivera-e v Španiji, 1923-30, kot fašistično. Je to pravilno ali ni? Menimo, da je nepravilno.
Fašistično gibanje v Italiji je bilo spontano gibanje velikih množic. To je v osnovi plebejsko gibanje, ki ga financirajo velike kapitalistične sile. Napredovalo je iz male buržoazije, lumpenproletariata in do določenih razsežnosti tudi iz proletarskih množic; Musolini, bivši socialist, je samorastnik, ki se je dvignil iz tega gibanja.
Primo de Rivera je bil aristokrat. Zasedal je visoka vojaška, birokratska mesta in je bil glavni voditelj Katalonije. Strmoglavljenje režima je izvršil s pomočjo državnih in vojaških sil. Diktaturi v Španiji in Italiji sta dve popolnoma različni obliki diktature. Nujno je razločiti med njima. Musolini je imel težave z usklajevanjem starih vojaških institucij s fašistično vojsko. Tega problema Primo de Rivera ni imel.
Gibanje v Nemčiji je skoraj popolnoma podobno italijanskemu. Je masovno gibanje, katerih voditelji uporabljajo veliko socialistične demagogije. To je nujno za ustvarjanje masovnega gibanja.
Bistvena družbena osnova za fašizem sta malomeščanstvo in mala buržoazija. V Italiji ima fašizem zelo veliko osnovo - malo buržoazijo naselij, mest in kmečkega prebivalstva. V Nemčiji je prav tako velika osnova za vzpon fašizma .
Lahko rečemo, temu je do neke mere tudi tako, da lahko nov srednji razred (državni funkcionarji, zasebni nadzorniki, itd.) namesti tako osnovo. Ampak to je novo vprašanje, ki ga moramo analizirati
Da bi lahko karkoli predvideli, kar se tiče fašizma, moramo imeti definicijo te ideje. Kaj je fašizem? Kakšni razredi so njegova osnova, oblika in karakteristike? Kako se bo odvijal njegov razvoj? Nujno potrebno je nadaljevati v znanstvenem in marksističnem načinu.
_____ . _____
Vtrenutku, ko "navadni" policijski in vojaški viri buržoazne diktature skupaj s parlamentarnimi maskami ne morejo več zadržati družbe v ravnovesju pride nastop fašističnega režima. Kapitalizem, s pomočjo fašizma, spravi v gibanje nore množice male buržoazije in tolpe deklasiranega in demoraliziranega lumpenproletariata - vse ljudi, ki jih je sam finančni kapital spravil v obup in blaznost.
Buržoazija zahteva od fašizma temeljito delo; ko se enkrat zateče k metodam državljanske vojne, hoče imeti nekaj let obdobje miru. Fašistično razredno zastopstvo opravi z uporabo male buržoazije, ki je glavno orožje, in uničenjem vseh ovir na poti. Ko fašizem zmaga, se takoj začne finančni kapital stekati neposredno v njegove roke, vsi suvereni organi in ustanove (administrativni, izvršilni, izobraževalni itd.) so v rokah države kot v jeklenem primežu, skupaj z vojsko, mestnimi občinami, univerzami, šolami, časopisi in sindikati. Ko se država spremeni v fašistično, to ne pomeni, da se oblike in metode vladavine spremenijo točno v soglasju z Musolinijevim vzorcem - spremembe v tej smeri igrajo majhno vlogo - ampak pomeni v prvi vrsti to, da so delavske organizacije uničene; da proletariat preide v amorfno stanje; in da se ustvari sistem administracije, ki prodre globoko v množice in uniči vse samostojne oblike proletarskih organizacij. Točno v tem tiči bistvo fašizma .
* * *
Italijanski fašizem je bil rezultat izdaje upora italijanskega proletariata iz strani reformistov. Od trenutka, ko se je končala prva svetovna vojna, se je dvigal trend revolucionarnega gibanja v Italiji in septembra 1920 se je to lepo pokazalo, ko so delavci zavzeli tovarne in ostale dele industrije. Diktatura proletariata je bila dejstvo; potrebna je bila le še njena organizacija. Socialdemokracija se je prestrašila in odskočila iz boja. Po neustrašnem in junaškem naporu je bil proletariat prepuščen samemu sebi. Razdor revolucionarnega gibanja je postal najmočnejši faktor pri vzpenjanju fašizma. Septembra se je revolucija ustavila, v novembru pa smo že bili priča prvim velikim demonstracijam fašistov (prilastitev Bolonije).[1]
Res je, da se je bil proletariat tudi po septembrski katastrofi zmožen spustiti v obrambne bitke. Ampak socialdemokracija je bila zaskrbljena samo z eno stvarjo: umakniti delavce iz bitke in popuščati. Socialdemokracija je upala, da bo popustljivo spremstvo delavstva lahko ponovno vzpostavilo "javno mnenje" buržoazije proti fašistom. Še več, reformisti so se zaščitili s pomočjo kralja Viktorja Emmanuela. Reformisti so do zadnje ure na vso moč zaustavljali delavce, da bi preprečili bitko z Musolinijevimi tolpami. Vendar jim to ni nič pomagalo. Kralj je skupaj z višjo smetano buržoazije stopil na fašistično stran. Ko so socialdemokrati v zadnjem trenutku spoznali, da se političnega vzpona fašizma ne bo dalo preprečiti z ubogljivostjo, so delavce pozvali na splošno stavko, vendar se je njihov poziv tragično končal. Reformisti so tako dolgo ovlaževali smodnik v strahu, da bi eksplodiral, da se ni hotel več vžgati, ko so ga hoteli prižgati.
Dve leti po svojem zametku je fašizem prišel na oblast. Utrdil se je v zahvalo dejstvu, da je prvo obdobje njegove vladavine sovpadalo z ugodno ekonomsko konjunkturo, ki je sledila depresiji 1921-1922. Fašisti so uničili umikajoč se proletariat z navalom malo buržujskih sil. Ampak to se ni zgodilo kar tako naenkrat. Tudi potem, ko je Musolini prišel na oblast, je nadaljeval s previdnostjo: manjkal mu je že narejen model. Med prvima dvema letoma se ni spremenila niti ustava. Fašistična vlada je imela koalicijski značaj. Medtem pa so bile fašistične tolpe zaposlene z delom s palicami, noži in pištolami. Tako se je počasi izoblikovala fašistična vlada, kar je pomenilo popolno zadušitev vseh samostojnih množičnih organizacij.
Musolini je to dosegel s ceno birokratizacije fašistične stranke. Po koristni uporabi male buržoazije, jo je fašizem zadušil v primežu buržoazne države. Musoliniju ni preostalo nič drugega, razočaranje množic je predstavljalo zelo veliko nevarnost. Fašizem je postal birokratičen in se tako zelo približa ostalim oblikam policijske in vojaške diktature. Nima več bivše množične družbene podpore. Osnovna rezerva fašizma - mala buržoazija - je uničena. Samo zgodovinska vztrajnost omogoča fašistični vladi, da obdrži proletariat v stanju razpršitve in nemoči...
Kar se tiče Hitlerja niso nemški predstavniki delavskega gibanja naredili nič več kot prejšnji: vse kar se zgodi je velika ponovitev tistega, kar so storili italijanski reformisti. Slednji so to opisali kot povojno psihozo; nemška socialdemokracija vidi v vzponu Hitlerja "versailsko" krizo[2], oz. krizo psihoze. V obeh primerih si reformisti zatiskajo oči pred bistveno značilnostjo fašizma - masovno gibanje, ki zraste iz propada kapitalizma.
Boječ se revolucionarne mobilizacije delavcev, so začeli italijanski reformisti polagati vse upe na "državo". Njihov slogan je bil: "Pomagajte! Victor Emmanuel, pritisni!" Nemška socialdemokracija nima večje demokratične zaščite, kot je monarh zvest ustavi. Zato morajo biti zadovoljni s predsednikom: "Pomagaj! Hidenburg, pritisni!"[3]
Med bojem z Musolinijem, to pomeni med umikom pred njim, si je Turati izmislil njegov slepeč moto, "Vsak mora imeti moškost, da je strahopetec." [Filippo Turati (1857-1937), vodilni reformistični teoretik italijanske socialistične stranke.] Nemški reformisti so manj živahni v svojih sloganih. Zahtevali so "hrabrost pod nepriljubljenostjo" (Mut zur unpopularität) - kar je praktično enaka stvar. Nihče se ne sme bati nepriljubljenosti, ki je nastala zaradi njegove boječe neodločnosti do sovražnika.
Enaki vzroki povzročijo enake posledice. Če bi bil potek dogodkov odvisen od strankarskega vodstva socialdemokracije, bi bila Hitlerjeva kariera zagotovljena. Treba pa je priznati, da se nemška komunistična stranka ni naučila dosti iz italijanskih izkušenj.
Italijanska komunistična stranka je začela obstajati praktično hkrati s fašizmom. Ampak isti pogoji revolucionarne oseke, ki so ponesli na oblast fašiste, so služili za zastrašitev komunistične stranke. Komunistična partija ni vzela v račun potrebo po popolnem očiščenju fašistične nevarnosti; tolažila se je z revolucioanrnimi iluzijami; to je bila politika, ki je popolnoma nezdružljiva z združeno fronto; na kratko, bila je prizadeta z vsemi mogočimi bolezni. Nič čudnega! Bila je stara le dve leti. V njihovih očeh se jim je zdel fašizem kot gola "kapitalistična reakcija". Komunistična stranka ni uspela zaznati posebne značilnosti fašizma, ki so nastale z mobilizacijo male buržoazije proti proletariatu. Italijanski tovariši, z izjemo Gramsci-ja[4], me obveščajo, da komunistična stranka ne bi nikakor dopustila, da bi fašisti prišli na oblast. Ko je proletarska revolucija propadla, ko je kapitalizem ostal pritrjen na tleh, kako bi lahko bil po tem še kakšen protirevolucionaren prevrat? Kako bi lahko buržoazija nastopila proti sami sebi?! Takšno je bilo bistvo politične orientacije italijanske komunistične stranke. Še več, ne smemo pozabiti dejstva, da je bil italijanski fašizem nov pojav, ki je bil v procesu izoblikovanja; niti za izkušeno avantgardo ne bi bilo lahko razlikovati med določenimi značilnostmi tega novega pojava.
Vodstvo nemške komunistične stranke danes skoraj dobesedno ponavlja položaj iz katerega so izhajali italijanski komunisti; fašizem ni nič drugega kot kapitalistična reakcija; iz zornega kota proletariata so razlike med različnimi kapitalističnimi režimi nepomembni. Tak vulgarni radikalizem je manj opravičljiv, ker je nemška stranka veliko starejša kot je bila italijanska na enaki stopnji razvoja fašizma; marksizem je sedaj obogaten kljub tragični izkušnji Italije. Vztrajati pri tem, da je fašizem že tu, ali zanikati možnost, da pride na oblast, je politično ena in ista stvar. Z ignoriranjem bistvenega značaja fašizma je volja do boja proti njemu neizogibno paralizirana.
Največji del krivde more nedvomno pripasti kominterni. Italijanski komunisti so bili dolžni prižgati alarm. Ampak Stalin, skupaj z Manuilskim [5], jih je prisilil, da zanikajo najpomembnejšo lekcijo, ki jo je dalo njihovo uničenje.
Videli smo že s kako vztrajno pripravljenostjo je Ercoli [6] preskočil na pozicijo socialfašizma -- tj. pozicijo pasivnega čakanja na fašistično zmago v Nemčiji.
_____ . _____
Uradna doktrina kominterne danes prikazuje izide nemških volitev [september 1930] kot nenavadno zmago za komunizem, ki je zadnji korak pred sloganom sovjetske Nemčije. Birokratski optimisti nočejo prikazati odnosa razrednih sil, ki so jih razodele volilne statistike. Birokrati analizirajo povečanje števila glasovnic za komunistično stranko neodvisno od revolucionarnih zahtev in ovir, ki jih le-to postavi pred avantgardo. Komunistična partija je dobila 4,600,000 glasov (leta 1928 le 3,300,000). Iz pogleda "normalne" parlamentarne mehanike je pridobitev 1,300,000 glasov velik dosežek, četudi vzamemo v račun večje število volilcev. Ampak pridobitev komunistične stranke je popolnoam zasenčen s pridobitvijo fašizma, ki je preskočil iz 800,000 na 6,400,000 glasov. Za vrednotenje volitev ni nič manj pomembno dejstvo, da je socialdemokracija še vedno prejela, navkljub velikim izgubam, veliko večje število delavskih glasov [8,600,000] kot komunistična partija.
Medtem pa se moramo vprašati, "kakšna kombinacija domačih in mednarodnih okoliščin bi lahko prinesla delavski razred na stran komunizma z večjo hitrostjo?" Ne bi mogli najti boljšega primera, kot ga imamo danes v Nemčiji: Young-ova zanka[7], ekonomska kriza, razpad formalnih pravil, kriza parlamentarizma, samorazkrinkanje socialdemokracije na oblasti. Če vzamemo v račun te konkretne zgodovinske okoliščine, je teža nemškega komunizma v družbenem življenju Nemčije, kljub 1,300,000 novim glasovom, relativno nizka.
Šibkost sedanjega položaja komunizma, neposredno povezan in omejen s politiko in režimom kominterne, se nam pokaže jasneje, če primerjamo njegovo družbeno težo s tistimi konkretnimi nepremostljivimi nalogami, ki jih sedanje zgodovinske okoliščine zahtevajo od njega.
Res je, da komunistična stranka ni pričakovala take podpore. Ampak to nam jasno pokaže, da se je vodstvo komunističnih strank, zaradi napak in porazov, popolnoma odvadilo velikih ciljev in perspektiv. Če je včeraj podcenjevala svoje možnosti, je danes še jasneje, da še bolj podcenjuje svoje težave. Na tak način ena nevarnost množi druge.
Prva lastnost resnično revolucionarne stranke je, da je zmožna pogledati realnosti v oči.
* * *
Da bi socialna kriza lahko privedla do proletarske revolucije je, med drugimi stvarmi, nujno, da se začne mala buržoazija zavestno pomikati proti proletariatu. To potem da možnost proletariatu, da postane voditelj naroda [kot je to postala buržoazija v buržoaznih revolucijah].
Zadnje volitve pa so pokazale - in tukaj leži njihov simptomski pomen - premik ravno v obratno smer. Mala buržoazija pod udarcem krize ni stopila na stran proletarske revolucije, ampak na stran najbolj imperialistične reakcije, s tem dejanjem pa je potegnila za sabo še številne sekcije proletariata.
Velik razvoj nacionalnega "socializma" [nacizma] je izraz dveh faktorjev: velike socialne krize, kar je vrglo malo buržujske množice iz ravnotežja, hkrati pa odsotnosti revolucionarne stranke, ki bi jo množice smatrale za revolucionarno avantgardo. Če je prava stranka komunizma, stranka revolucije in upanja, potem je fašizem, kot množično gibanje, stranka protirevolucionarnega obupa. Ko revolucionaren up zajame celotno zgradbo proletariata, potem hkrati neizogibno potegne zraven na pot revolucije še dobršen del male buržoazije. Prav v teh volitvah smo lahko videli nasprotno sliko: protirevolucionaren obup je zajel malo buržujske množice v taki meri, da je potegnil za sabo še dobršen del proletariata...
Kot oster izraz neizhodnosti buržoaznega režima, konzervativne vloge družbene demokracije v tem režimu in nakopičene nemoči komunističnega gibanja, da bi ga uničil, je postal fašizem v Nemčiji resnična nevarnost.
Nevarnost dobi izjemne razsežnosti v povezavi s tempom razvoja, ki ni odvisen samo od nas. Malarijski značaj politične krivulje, ki so ga pokazale volitve, se lahko izkaže, da je tempo razvoja nacionalne krize zelo hiter. Z drugimi besedami, v bljižnji prihodnosti lahko potek dogodkov v Nemčiji ponovno oživi na novem zgodovinskem nivoju, stara protislovja med zrelostjo revolucionarnega položaja na eni strani in slabostjo in strateško impotenco revolucionarne stranke, na drugi. To je treba povedati jasno, odprto in, predvsem, v času.
Je lahko moč konservativnega odpora socialdemokratskih delavcev izračunana vnaprej? Ne more biti. V luči dogodkov prejšnjega leta se ta moč zdi ogromna. Ampak resnica je, da je tisto, kar je najbolj pripomoglo k spojitvi socialdemokracije, bila napačna politika stranke komunistov, ki je naredila največjo posplošitev z absurdno teorijo socialfašizma. Da bi izmerili resničen odpor socialdemokratskih pripadnikov, je potrebno uporabiti drugačno meritev, tj. pravilno komunistično taktiko. S tem pogojem -- in to ni majhen pogoj -- se lahko v kratkem obdobju pokaže stopnja notranje združenosti socialdemokracije.
Kar je bilo rečeno zgoraj velja tudi za fašizem, le v drugačni obliki: med drugim fašizem izvira iz straha in strategije Zinovieva in Stalina[8]. Kakšna je njegova napadalna sila? Kakšna je njegova stabilnost? Je že dosegel vrhunec, kot nam to zagotavljajo uradniki kominterne in komunistične stranke, ali pa je morda le na prvi stopnički svoje lestvice? To ne moremo predvideti mehanično. To lahko določimo le praktično. Še posebej kar se tiče fašizma, ki je orodje v rokah razrednega sovražnika, lahko napačna politika kominterne naredi usodne stvari v zelo zelo kratkem obdobju. Na drugi strani lahko pravilna politika -- četudi ne v tako kratkem obdoju -- izpodkoplje politiko fašizma...
Če se komunistična stranka, kljub zelo dobrim okoliščinam, ni izkazala za zmožno pretresti socialno demokracijo s formulo "socialfašizma", pa zato sedaj resničen fašizem grozi uničenju te strukture, ne več s formulami tako imenovanega radicalizma, ampak s kemično formulo eksploziva. Ne glede na to kako je socialdemokracija s svojo politiko spodbudila vzpon fašizma, ni več res, da fašizem pride na plano kot smrtna nevarnost primarno za le-to socialdemokracijo, ampak vsemi katerih veličastje je dokončno omejeno s parlamentarnimi-demokratičnimi-pacifističnimi oblikami vladanja....
Politika združene fronte delavskega razreda proti fašizmu izhaja iz tega položaja. Odpre velike možnosti za komunistično stranko. Vendar so pogoji za uspeh zanikanje teorije in prakse "socialfašizma", katerega škoda dobro služi kot manometer sedanjih okoliščin.
Družbena kriza bo neizogibno privedla do razkola med socialdemokracijo. Radikalizacija množic bo vplivala na socialdemokracijo. Morali bomo narediti sporazume s socialdemokratskimi organizacijamo za boj proti fašizmu.... Vrniti se moramo iz prazne fraze o združeni fronti k dejanski politiki združene fronte, kot jo je izoblikoval Lenin in, ki so jo boljševiki uporabljali leta 1917.
_____ . _____
[V tej bajki Trocki pravilno in smešno prikaže, kakšen je bil položaj pred in med vzpenjanjem fašizma v Nemčiji. Namesto da bi se združili z nemško socialdemokracijo in preprečili nacistični prihod na oblast "brez iztreljenega fašističnega metka", je nemška komunistična stranka (po navodilih stalinistične kominterne) socialdemokratske delavce označila kot socialfašiste in to možnost zavrnila - niso se združili in nacisti so prišli na oblast brez izstreljenega metka. - Uredn.]
Nekoč je živinski trgovec peljal nekaj bikov v klavnico. Klavec je ponoči prišel z ostrim nožem v roki.
"Združimo se in ubijalca nabodimo na naše rogove," je predlagal eden od bikov.
"Če dovolite, kako je lahko klavec kakorkoli slabši od trgovca, ki nas je pripeljal sem?" so odgovorili biki, ki so se politično izobraževali na inštitutu Manuilskega. [kominterna]
"Ampak s trgovcem lahko obračunamo kasneje," pravi bik svetovalec.
"Iz tega ne bo nič," so trdno po svojih načelih odgovorili biki svetovalcu. "Skrivno poskušaš ščititi našega sovražnika -- tudi ti si socialklavec."
In niso se združili.
_____ . _____
Socialdemokracija se v primeru resnične nevarnosti ne zanša na "železno fronto"[9], ampak na prusko policijo. Dela račune brez krčmarja! Dejsvo, da je bila večina policajev rekruitiranih iz slojev socialdemokratskih delavcev, je popolnoma brez pomena. Zavest določa okolje, tudi v tem primeru. Delavec, ki službeno postane policaj v kapialistični državi, je buržujski policaj, ne delavec. V zadnjih letih so se morali ti policaji boriti veliko bolj z revolucionarnimi delavci, kot pa z nacističnimi študenti. Takšna praksa ne oddide brez posledic. Poleg tega: vsak policaj ve, da se vladavina menja, policija ostane.
Teoretični organ socialdemokracije, Der Freie Wort (kakšen slab časopis!), je v novoletni izdaji natisnil članek v katerem politika "toleriranja" pride do največjih razšežnosti. Avtorjem se zdi, da Hitler ne more nikakor priti na oblast proti volji policije in Reichswehr-a [nemške vojske]. Sedaj je po zakonodaji Reichwehr pod poveljstvom predsednika republike. Iz tega sledi, da fašizem ni nevaren, dokler ostaja predsednik, ki spoštuje zakonodajo, glava vlade. Do predsedniških volitev moramo podpirati režim Bruening-a[10], tako da bo tako lahko izvoljen zakonodajni predsednik z zavezništvom parlamentarne buržoazije; na ta način se bo Hitlerjeva pot do oblasti onemogočila še za sedem let....
Reformistični politiki, ki imajo vse niti v rokah, zvite spletkarje in karieriste, strokovne parlamentarne in ministerske spletkarje, potek dogodkov ne prisili zapustiti njihovih sfer navad, nič preden se ne soočijo s tem, da so -- za to ni bolj prijaznega izraza -- nesposobna teleta.
Zanesti se na predsednika je le zanašanje na "vlado"! Ko bodo marksisti iz Vorwaerts-a [vodilni socialdemokratski časopis] soočeni z neizogibnim spopadom proletariata in fašistične malo buržoazije -- dve strani, ki sestavljajo večino nemškega prebivalstva -- bodo klicali na pomoč nočnega čuvaja, da jim naj pomaga, "Pomagajte! Vlada, pritisnite!" (Staat, greif zu!)
_____ . _____
Kakršnakoli resna analiza politične situacije mora začeti iz odnosov treh razredov: buržoazije, male buržoazije (kmetje, obrtniki) in proletariata.
Ekonomsko bogata buržoazija predstavlja zelo majhen delež prebivalstva. Če si hoče zagotoviti prevlado, si mora zagotoviti določene skupne odnose z malo buržoazijo in, preko posredovanja le-te, proletariatom.
Če hočemo razumeti dialektiko odnosov teh treh razredov, moramo ločiti tri različna zgodovinska obdobja: začetek kapitalističnega razvoja, ko je buržoazija potrebovala revolucionarne metode male buržoazije, da bi lahko opravila svoje naloge; obdobje razcveta in zrelosti kapitalističnega režima, ko buržoazija zagotovi svojo prevlado z mirnimi, pacifističnimi, demokratičnimi oblikami; in končno, propadanje kapitalizma, ko se mora buržoazija zatekati k metodami državljanske vojne proti proletariatu, da zaščiti svoje pravice do izkoriščanja.
Karakteristike političnih programov teh treh obdobij -- JAKOBINIZEM [sile levičarske male buržoazije v Veliki francoski revoluciji v najbolj revolucionarni fazi, ko jih je vodil Robespierre], reformistična DEMOKRACIJA (tudi socialdemokracija) in FAŠIZEM -- so osnovni programi malo buržujskih tokov. Že samo to dejstvo nam pokaže, bolj kot karkoli drugega, kakšno strašansko -- bolje, kako pomembno -- vlogo ima opredeljevanje množic male buržoazije za usodo celotne buržoazne družbe.
Vseeno pa odnos med buržoazijo in njeno osnovno družbeno podporo, malo buržoazijo, nikakor ne temelji na recipročnem zaupanju in pacifističnem sodelovanju. Mala buržoazija je kot množica izkoriščan in ni svoboden razred. Buržoazijo velikokrat pogleduje zavidljivo in jo sovraži. Buržoazija na drugi strani, medtem ko hoče dobiti podporo male buržoazije, le-ti ne zaupa, ker se pravilno boji težnje male buržoazije po osvoboditvi meja, ki jih postavljajo tisti zgoraj.
Medtem, ko so jakobinci dobesedno čistili pot za razvoj buržoazije, so se na vseh nivojih bojevali s samo buržoazijo. Skrbeli so za nepopustljiv boj proti njej. Ko pa so jakobinci prišli do svoje omejene zgodovinske vloge, so propadli, ker je bila prevlada kapitala močnejša.
Relativno dolgo obdobje je buržoazija utrjevala svojo moč z obliko parlamentarne demokracije. Seveda tudi takrat ne popolnoma mirno in prostovoljno. Buržoazija je bila smrtno prestrašena splošne volilne pravice. Ampak na koncu si je uspela, s pomočjo kombiniranja nasilnih ukrepov, koncesij in reformami, znotraj formalne demokracije podrediti ne samo malo buržoazijo, ampak tudi veliko število proletariata, le-tega s kreiranjem nove male buržoazije -- delavske aristokracije. Imperialistična buržoazija je avgusta 1914 [11] uspela s sredstvi parlamentarne demokracije prepričala milijone delavcev in kmetov, da naj gredo v vojno.
Ampak prav z vojno se začne izrazito nazadovanje kapitalizma in s tem demokratične oblike buržoazne vladavine. Ni več vprašanje novih reform, ampak uničevanje in opuščanje starih (seveda prav pod pretvezo novih, "boljših" reform). S tem buržoazija ne pride v neposreden konflikt le z institucijami proletarske demokracije (sindikati, stranke), ampak tudi s parlamentarno demokracijo, v okviru katere so zrasle delavske organizacije. Kampanja proti "marksizmu" na eni strani in proti parlamentarni demokraciji na drugi strani torej.
Ampak prav tako kot se liberalna buržoazija v svojih trenutkih ni mogla le s svojimi močmi znebiti fevdalizma, monarhije in cerkve, tako se tudi magnati finančnega kapitala ne morejo "znebiti" proletariata le s svojo silo. Potrebujejo podporo male buržoazije. Za tako nalogo mora biti razvneta, mobilizirana in oborožena. Ampak ta metoda ima nevarnosti. Medtem, ko koristi fašizmu, se tega buržoazija boji. Pilsudski [12] je bil maja 1926 prisiljen rešiti buržoazno družbo z državnim udarom proti tradicionalnim strankam polske buržoazije. Stvar je šla tako daleč, da je uradni voditelj poljske komunistične stranke, Warski, ki je prišel od Rose Luxemburg ne k Leninu ampak k Stalinu, proglasil državni udar Pilsudkega kot pot do "revolucionarne demokratične diktature" in je pozval delavce naj podprejo Pilsudskega.
Na zasedanju polske komisije izvršilnega komiteja kominterne 2. julija 1926 je avtor teh vrstic povedal glede dogodkov na Poljskem tole:
"Gledano kot celota je strmoglavljenje, ki ga je
izvršil Pilsudski, malo buržujski, plebejski
način reševanja gorečih težav buržoazne družbe v obdobju
njenega nazadovanja. Tukaj
imamo neposredno podobnost z italijanskim fašizmom.
"Oba gibanja imata nedvomno skupne značilnosti: njihovo
vojsko sestavlja mala buržoazija;
Pilsuidski je prav tako kot Musolini deloval zunaj
parlamentarnih voda, z jasnim nasiljem in
metodami državljanske vojne; oba sta bila zaskrbljena
ne z uničenjem, ampak z ohranitvijo
buržoazne družbe. Medtem ko sta povzdignila malo buržujske
množice, sta se po prihodu
na oblast jasno povezala z visokimi predstavniki buržoazije.
Tukaj nehote pridemo do
zgodovinskega posploševanja, Marx je poimenoval jakobinizem
kot plebejsko metodo za
poravnavanje računov s fevdalnimi sovražniki buržoazije....
To je bilo v obdobju vzpona
buržoazije. Sedaj moramo reči, v obdobju
nazadovanja in propada buržoazne družbe,
buržoazija ponovno potrebuje "plebejske" metode za
reševanje njenih nalog, vendar sedaj
reakcionarnih in ne naprednih. V tem smislu je
fašizem karikatura jakobinizma.
"Buržoazija se ne more obdržati na oblasti s sredstvi
in metodami parlamentarne države, ki
jo je sama ustvarila; potrebuje fašizem kot samoobrambo
v kritičnih primerih.
Kakorkoli, buržoazija nima rada "plebejske" metode
reševanja njenih nalog. Vedno je bila
sovražna jakobinizmu, kateri je s svojo krvjo odprl
pot za razvoj buržoazne družbe. Fašisti
so veliko bolj prijazni do propadajoče buržoazije,
kot so bili jakobinci do novorojene
buržoazije. Kakorkoli, trezna buržoazija ne gleda na
fašistični način reševanja njenih nalog z
navdušenjem, ker fašizem tudi hkrati ogroža buržoazijo.
Od tod nasprotovanje fašističnih in
določenih buržujskih strank.
"Velika buržoazija ljubi fašizem tako malo, kot
ljudje z obolelim zobom ljubijo puljenje
tega zoba. Trezni krogi buržoazne družbe so z dvomom
spremljali delo zobarja
Pilsudskega, ampak so se v končni fazi sprijazili z
neizogibnim, čeprav z grožnjami in vsem
mogočim barantanjem. Tako se včerajšnji malo buržujski
idol spremeni v žandarja kapitala."
Tej teoriji, da je zgodovinsko mesto fašizma politična razrešitev socialdemokratov, je bila zoperstavljena teorija socialfašizma. Najprej se je lahko pokazala kot domišljava, bahava, ampak neškodljiva groteskna neumnost. Naknadni dogodki so razodeli kakšen škodljiv vpliv je dejansko imela stalinistična teorija, ki jo je sprejela kominterna.
Ali sledi iz zgodovinske vloge jakobinizma, demokracije in fašizma, da je mala buržoazija obsojena na reakcionarno sodelovanje s kapitalom do konca svojega obstoja? Če bi temu bilo tako, potem bi bila diktatura proletariata nemogoča v državah v katerih mala buržoazija sestavlja večino prebivalstva in, še pomembneje kot to, bilo bi zelo težko izvedljivo v državah kjer mala buržoazija predstavlja manjšino. Na srečo temu ni tako. Izkušnje Pariške komune [prve "diktature proletariata", 18. marec, 1871] so nam to pokazale prve na manjšem območju, prav tako kot so izkušnje oktobrske revolucije [1917] pokazale na precej večjem področju in za daljše časovno obdobje, da zavezništvo male buržoazije in velike buržoazije ni nezlomljivo. Ker je mala buržoazija nezmožna samostojne politike (zaradi tega je tudi malo buržujska "demokratična diktaura" neizvedljiva), nima nobene druge možnosti kot izbirati med buržoazijo in proletariatom.
V obdobju vzpona in rasti kapitalizma bo mala buržoazija, kljub občasnim javnim izgredom, nasplošo podpirala kapitalistično vprego. Drugega ji tako ali tako ne preostane. Ampak pod pogoji razkroja kapitalizma in brezizhodnosti ekonomskega položaja, se poskuša mala buržoazija odcepiti izpod jarma starih gospodov in valdarjev družbe. Takrat je sposobna povezati svojo usodo z usodo proletariata. Za to je potrebna le ena stvar: mala buržoazija mora dobiti zaupanje v zmožnost proletarskega upravljanja družbe. Proletariat lahko vdihne to zaupanje samo z njegovo močjo, s trdnostjo njegovih dejanj, s spretno ofenzivo proti sovražniku, z uspehi njegove revolucionarne politike.
Ampak gorje, če revolucionarna stranka ne uspe slediti situaciji! Dnevni boj proletariata izostri nestabilnost buržoazne družbe. Stavke in politični izgredi poslabšajo ekonomski položaj v državi. Mala buržoazija se lahko začasno sprijazni z bedo, če iz izkušenj dobi prepričanje, da je proletariat na poti do nove družbene poti. Ampak če se revolucionarna stranka, kljub vedno ostrejšem razrednem boju, izkaže za nezmožno v nalogi združevanja delavskega razreda, če je neodločna, če postane zbegana, izgubljena v protislovjih, potem mala buržoazija izgubi potrpljenje in iz prakse pride do spoznanja, da je delavsko gibanje tisto, ki je krivo za svojo in njihovo bedo. Vse buržujske stranke, tudi socialdemokracija, obrnejo svoje misli v to smer. Ko družbeno-ekonomska kriza postane nevzdržna, se na sceni pojavi določena politična stranka, ki neposredno agitira mali buržoaziji ideje bele vročice in usmerja njena sovraštva in obup proti proletariatu. V Nemčiji je to zgodovinsko vlogo prevzel nacionalni "socializem" (nacizem), veliko gibanje, katerega ideologija je sestavljena iz vseh pokvarjenih in nemogočih domišljij propadajoče buržoazne družbe.
_____ . _____
>
Po prvi svetovni vojni je prišlo do veliko zmagovitih revolucij v Rusiji, Nemčiji, Avstro-Ogrski in kasneje v Španiji. Ampak samo v Rusiji je proletariat resnično prišel na oblast, razlastil svoje izkoriščevalce in vedel kako narediti in ohraniti delavsko državo. Vsepovsod drugje se je proletariat, kljub zmagi, ustavil na pol poti zaradi napak njegovega vodstva. Zato je moč zdrsela iz njegovih rok, prešla iz leve na desno in prišla v plen fašizmu. V številnih drugih državah je politična moč prešla v roke vojaške diktature. Nikjer ni parlament uspel uničiti razrednih protislovij in zagotoviti mirnega razvoja dogodkov. Konflikti so se rešili z orožjem v rokah.
Francozi so dolgo mislili, da fašizem nima nima nič opraviti s Francijo. Imeli so republiko, kjer so bila vprašanja razrešena s soverenostjo ljudi, s splošno volilno pravico. Ampak 6. februarja 1934 je nekaj tisoč fašistov in rojalistov, oboroženih s puškami, noži in kiji, vsililo državi reakcionarno vlado Doumergue-a[13], ki je fašistom dal podporo, da so se še bolj oboroževali in rasli. Kaj bo prinesel jutri?
Seveda v Franciji, kot tudi v določenih ostalih evropskih državah (Anglija, Belgija, Nizozemska, Švica, Skandinavske države), še vedno obstajajo parlamenti, volitve, demokratična svoboda, oz. njeni ostanki. Ampak v vseh teh državah deluje isti zgodovinski zakon, zakon kapitalističnega razkroja. Če produkcijska sredstva ostanejo v rokah malega števila kapitalistov, ni izhoda za družbo. Obsojena je, da gre iz krize v krizo, iz potrebe v bedo, iz slabega v slabše. V različnih državah se razkroj kapitalizma kaže v različnih oblikah v neenakomernih ritmih. Ampak osnovne značilnosti procesa so enake vsepovsod. Buržoazija vodi svojo državo v popolni polom. Ne more zagotoviti ljudem niti kruha, niti miru. Prav zato ne more več tolerirati demokratičnega reda. Prisiljena je uničiti kmete in delavce z uporabo fizičnega nasilja. Kakorkoli, nezadovoljstvo kmetov in delavcev se ne more končati z golo policijo. Še več, največkrat je nemogoče pripraviti vojsko, da neposredno napade množice. Uporaba takšne metode se največkrat začne z razkrojem vojske in se konča z velikim številom vojakom na strani množic. Zato mora finančni kapital nujno ustvariti posebne oborožene tolpe, ki se urijo za borbo proti delavcem, prav tako kot urijo nekatere pse za lov na divjad. Zgodovinska naloga fašizma je uničenje delavskega gibanja, uničiti delavske organiazcije in zadušiti politično svobodo, ko kapitalisti ne morejo vladati z uporabo demokratičnega stroja.
Fašisti najdejo svoj potreben človeški material v mali buržoaziji, ki ga v obdobju krize popolnoma uniči finančni kapital. Za njih ni nobene rešitve v takem družbenem redu, ampak ne pozna nobenega drugega. Nezadovoljstvo, jezo in obup male buržoazije fašisti preusmerijo iz sovraštva do finančnega kapitala, na delavstvo. Lahko rečemo, da je fašizem orodje s katerim se mala buržoazija prepusti svojim glavnim sovražnikom. Na ta način velike koncentracije kapitala uničijo srednje razrede in potem, s pomočjo najetih fašističnih demagogov, spodbujajo ubopane srednje razrede na boj proti delavstvu. Buržoazna družba se lahko ohrani le s takimi kriminalnimi metodami. Za kako dolgo? Dokler je ne uniči proletarska revolucija.
_____ . _____
Parlamentarni idioti, ki se imajo za poznavalce ljudi, radi ponavljajo:
"Ne smemo prestrašiti srednje razrede z revolucijo. Nimajo radi ekstremov."
V tej splošni obliki je ta trditev popolnoma napačna. Jasno je, da imajo mali posestniki radi red dokler posel teče dobro in dokler vsaj upajo, da bo jutri bolje.
Ampak, ko se ta up izgubi, je srednji razred pripravljen iti v kakršnekoli ekstreme. Če temu ni tako, kako bi potem srednji razred lahko strmoglavil demokratično državo in privedel na oblast fašizem v Italiji in Nemčiji? Ubopana mala buržoazija vidi v fašizmu, v prvi vrsti, bojevito silo proti kapitalu in verjame, da bo fašizem uporabil silo za večjo "pravičnost", medtem ko delavske stranke to samo govorijo. Kmetje in obrtniki so na svoj način realisti. Razumejo, da nihče ne more biti pred nekom brez uporabe sile.
Popolnoma napačno je trditi, da sedanja mala buržoazija ne gre v delavske stranke, ker se boji "ekstremnih posledic". Ravno nasprotno. Spodnji sloji male buržoazije, največja količina, vidijo v delavskih strankah zgolj parlamentarne stroje. Ne verjamejo v njeno moč, niti v njihovo sposobnost do boja, niti v njihovo pripravljenost do dokončnega boja.
In če je temu tako, je sploh vredno boja za zamenjavo kapitalističnih predstavnikov s parlamentarnimi kolegi iz levice? Tako razmišljajo napol izkoriščani, uničeni in nezadovoljni posestniki. Brez razumevanja te psihologije kmetov, obrtnikov, malih uradnikov itd. -- psihologija, ki izhaja iz družbene krize -- je nemogoče uporabiti pravilen pristop. Mala buržoazija je ekonomsko odvisna in politično atomizirana. Zato ne more dirigirati samostojne politike. Potrebuje "voditelja", ki jih navduši z zaupanjem. Takšno individualno ali kolektivno vodstvo, osebnost ali stranka, ji lahko ponudi tako prvi, kot drugi od temeljnih razredov -- ali buržoazija ali proletariat. Fašizem osvobodi in oboroži razpršene množice. Iz človeškega prahu organizira bojne oddelke. S tem da mali buržoaziji občutek, da je svobodna sila. Dobi občutek, da bo lahko resnično vodila državo. Ni presenetljivo, da take iluzije in upi zmedejo glave male buržoazije.
Amapak mala buržoazija lahko najde voditelja tudi v proletariatu. To je bilo demonstrirano v Rusiji kot tudi v Španiji. Tudi v Italiji, Nemčiji in Avstriji so malo buržujske množice šle v to smer. Ampak proletarske stranke niso bile dorasle svoji zgodovinski nalogi.
Če hoče proletarsko gibanje privesti malo buržoazijo na svojo stran, si mora priboriti zaupanje. Za to pa potrebuje zaupanje tudi v svojo moč.
Mora imeti jasen in borben program in mora biti pripravljeno na boj za oblast z vsemi sredstvi. Z njim je revolucionarna stranka pripravljena na odločilen in neusmiljen boj, proletariat mora reči kmetom in mali buržoaziji v mestih:
"Borimo se za oblast. Tukaj je naš program. Pripravljeni
smo se pogovarjati o spremembah
v tem programu. Uporabili bomo silo le proti velikim
kapitalistom in njihovim podpornikom,
ampak z vami, garači, hočemo narediti zavezništvo na
osnovi danega programa."
Kmetje bodo razumeli takšen jezik. Morajo imeti le zaupanje v zmožnost proletariata, da uniči kapitalistično državo.
Ampak za to je potrebno uničiti vse dvoumnosti v izražanju, vso neodločnost, vseh praznih fraz. Potrebno je razumeti položaj in treba se je resno postaviti na revolucionarno pot.
_____ . _____
Za boj je potrebno obdržati in in ojačati instrument in sredstva boja -- organizacije, tiskanje, srečanja, itd. Fašizem v Franciji ogroža vse to, tako posredno kot neposredno. Še vedno je premalo močan za neposreden boj za oblast, ampak je dovolj močan za uničenje delavskih organizacij eno za drugo, da očvrsti svoje tolpe v napadih in da odvzame pogum in zaupanje v delavske organizacije.
Fašizem najde nezavestne podpornike v vseh tistih, ki pravijo, da je "fizični boj" nedopustljiv in nemočen in zahtevajo od Doumergue-a razorožitev njegove fašistične čete. Nič ni nevarnejšega za proletariat, še posebej v sedanjem položaju, kot sladek strup napačnih upov. Nič ne vzpodbudi nesramnost fašistov bolj kot "pacifizem" iz strani delavskih organizacij. Nič ne uniči zaupanje srednjih razredov v delavski razed kot zavlačevanje, pasivnost in odsotnost želje do boja.
> Le Populaire [časopis socialistične stranke] še posebej pa l´Humanite [časopis komunistične stranke] piše vsak dan:
"Združena fronta je ovira za boj proti fašizmu";
"združena fronta ne bo dovolila..."
"fašisti si ne bodo upali", itd.
To so "nematerialne" prazne fraze. Nujno potrebno je jasno povedati delavcem, socialistom in komunistom: ne dovolite si biti prevarani s frazami neodgovornih novinarjev in oratorjev. To je vprašanje življenja in smrti in prihodnosti socializma. Ne zanikamo pomembnosti združene fronte. Zahtevali smo jo, ko so bili voditelji obeh strank proti njej. Združena fronta odpre številne možnosti, ampak nič več kot to. Združena fronta sama kot taka ne odloča o ničemer. Samo boj množic odloča. Združena fronta bo pokazala svojo vrednost, ko bodo v primeru fašističnega napada oborožene komunistične skupine prišle na pomoč oboroženim socialističnim skupinam in obratno. Ampak za to morajo oborožene bojne proletarske skupine najprej obstajati in se morajo izobraževati, izuriti in oborožiti. Če ne bo nobene organizirane obrambe, tj. oboroženih odredov delavstva, bo lahko Le Populaire ali pa l´Humanite napisal neskončno število člankov o vsemogočnosti združene fronte, vendar časopisa ne bosta preživela prvega dobro pripravljenega oboroženega napada fašistov.
Sedaj nameravamo narediti kritično analizo "argumentov" in "teorij" nasprotnikov oboroženih delavskih odredov, ki so številni in imajo veliko vpliva v že omenjenih dveh delavskih strankah.
"Potrebujemo masovno samoobrambo in ne oboroženih delavskih odredov," velikokrat pravijo.
Ampak kaj je ta "masovna samoobramba" brez bojnih organizacij, brez specializiranih kadrov, brez orožja? Če se hočemo braniti pred fašizmom z neorganiziranimi in nepripravljenimi množicami prepuščenimi samim sebi, bi pomenilo, da bi imeli precej manjšo vlogo kot Pontius Pilate. Zanikati vlogo oboroženih odredov, je zanikanje vloge avantgarde. Zakaj potem sploh stranka? Brez množične podpore so oboroženi odredi tako ali tako nič. Ampak brez organiziranih bojnih odredov bodo fašistične tolpe uničile še najbolj drzne množice. Neumnost je hvaliti samoobrambo v zameno za oboroženo delavstvo. Oboroženo delavstvo je samoobramba.
"Pozvati na organiziranje oboroženih delavskih skupin," pravijo nekateri nasprotniki, ki so najmanj resni in popolnoma nepošteni, "je provociranje".
To ni argument, ampak žalitev. Če iz same situacije izhaja potreba po obrambi delavskih organizacij, kako potem sploh lahko nekdo ne razmišlja o nastanku oboroženih odredov delavstva? Mogoče mislijo, da nastanek oboroženih delavskih skupin "provocira" fašistične napade in represijo iz strani vlade. Če mislijo to, potem je to popolnoma reakcionaren argument. Liberalizem je delavcem vedno pravil, da s svojim razrednim bojem "provocirajo" reakcijo.
Reformisti so ponovili te obtožbe proti marksistom, menševiki proti boljševikom. Te obtožbe pomenijo v končni fazi nedoumljivo misel, da zatiralcem ne bo potrebno uničiti zatirene, če se le-ti sploh ne zdramijo. To je filozofija Tolstoja in Gandija, ampak nikakor Marksa ali Lenina. Če hoče l´Humanite razviti doktrino "neupiranja zatiranju", potem si naj ne bi izbrali za svoj simbol srp in kladivo, simbol oktobrske revolucije, ampak pobožno kožo, ki daje Gandiju mleko.
"Ampak oborožitev delavcev je primerna le v revolucionarni situaciji, ki še ne obstaja."
Ta nedoumljiv argument pomeni, da morajo delavci tolerirati klavske napade, dokler situacija ne postane revolucionarna. Tisti, ki so včeraj pridigali "tretje obdobje"[14] nikakor nočejo videti dejanskega dogajanja, ki se odvija pred našimi očmi. Vprašanje orožja je prišlo na spored že zaradi dejstva, ker se je "miren", "normalen" in "demokratičen" položaj spremenil v nevihtno, kritično in nestabilno situacijo, ki se lahko spremeni v revolucionarno, prav tako kot protirevolucionarno.
Ta alternativa je najbolj odvisna od tega, ali bodo napredni delavci dovolili, da jih bodo napadli in premagali enega za drugim, ali pa bodo odgovorili na vsak napad z dvema povračilnima, ki bo zbudil pogum zatiranih in jih združil pod njihovim imenom. Revolucionaren položaj ne pade iz neba. Dobi obliko z aktivnim sodelovanjem revolucionarnega razreda in revolucionarne stranke.
Francoski stalinisti sedaj pravijo, da oboroženo delavstvo ni ubranilo nemškega proletariata pred porazom. Včeraj pa so popolnoma zanikali kakršenkoli propad v Nemčiji in so zagotavljali, da je bila politika nemških stalinistov popolnoma brez napake. Danes vidijo popolno zlo v nemški delavski vojski (Rote Front) [Borci rdeče fronte: vojska v kateri so prevladovali komunisti, ki jih je prepovedala socialdemokratska vlada po prvomajskih izgredih v Berlinu leta 1929]. Tako pridejo iz ene napačne teorije v drugo napačno, popolnoma nasprotno, teorijo, ki ni pav nič slabša. Sama delavska vojska ne reši zadeve. Potrebna je pravilna politika. Medtem je politika stalinizma v Nemčiji ("socialfašizem je glavni sovražnik"), razcep v sindikatih, spogledovanje z nacionalizmom, pučizmom privedla do izolacije proletarske avantgarde in posledično do njenega propada. Z napačno strategijo niti delavska vojska ne more rešiti problema.
Neumnost je trditi, da samo organiziranje vojske privede do zlorab, provocira sovražnika, zamenja politični boj s fizičnim itd. V vseh teh frazah ni nič drugega kot političen preplah. Delavska vojska, kot trdna organizacija avantgarde, je v bistvu najboljše zagotovilo proti zlorabi, proti individualnemu terorizmu, proti spontanim krvavim eksplozijam.
Delavska vojska je hkrati edini resen način za oblažitev državljanske vojne, ki jo vsiljuje fašizem proletariatu. Naj delavci, četudi brez revolucionarne situacije, občasno po svoje popravijo patriotske "sinove domovine" in rekruitiranje novih fašističnih tolp bo postalo precej težje.
Ampak tukaj nam strategi, zmedeni s svojim razmišljanjem, podajo še bolj neumne argumente. Navajamo:
"Če odgovorimo na fašistične strele s streli," piše l´Humanite (23. oktober 1934), "bomo izgubili pogled na dejstvo, da je fašizem posledica kapitalističnega sistema in, da je boj proti fašizmu boj proti celotnemu sistemu s katerim smo soočeni."
Težko bi zbrali več napak in zmede v manj vrsticah. Nemogoče se je obvarovati pred fašizmom, ker je -- "produkt kapitalističnega sistema". To pomeni, da smo se odrekli celotnemu boju, ker so vse socialne krivice "posledice kapitalističnega sistema".
Ko fašisti ubijejo revolucionarja, ali požgejo stavbo proletarskega časopisa, naj delavci filozofsko rečejo: "Ojoj! Morilci in požigalci so žal posledice kapitalističnega sistema" in grejo domov brez slabe vesti. To je zamenjava militantne teorije Marxa za fatalistično teorijo. Tisti, ki v tem primeru pridobi je razredni sovražnik. Propad male buržoazije je seveda posledica kapitalizma. Nastanek fašističnih tolp je posledično produkt propada male buržoazije. Ampak na drugi strani so povečanje bede in uporništva proletariata tudi posledice kapitalizma, prav tako je delavska vojska posledica ostrejšega razrednega boja. Zakaj so potem za "marksiste" l´Humanite-ja fašistične tolpe legitimni produkti kapitalizma, delavska vojska pa nelegitimni produkti -- trockistov? Temu ni mogoče narediti začetka ali konca.
"Opraviti moramo s celotnim sistemom," nam pravijo.
Kako? Preko človeških glav? Fašisti so v različnih državah začeli z revolverji in končali z uničenjem celotnega "sistema" delavskih organizacij. Le kako lahko premagamo oborožene sile sovražnika, če ne z oboroženo obrambo, s katero lahko kasneje preidemo v ofenzivo.
L´Humanite sedaj prizna obrambo v besedah, ampak samo v obliki "masovno samoobrambe". Vidite, delavska vojska je nevarna, ker razdeli bojne skupine od množic. Ampak zakaj potem samostojne oborožene skupine med fašisti, ki niso odrezani od reakcionarnih množic, ravno nasprotno dvigujejo pogum in ohrabrijo te množice z njihovimi dobro načrtovanimi napadi? Mogoče pa so proletarske množice slabše v kvaliteti borbenih zmožnostih od deklasirane male buržoazije?
V dokončni zmedi l´Humanite končno popusti: "Zdi se, da masovna samoobramba potrebuje posebne 'samoobrambne skupine'". Namesto delavske vojske predlagajo posebne skupine. Zdelo bi se, da je razlika le v imenu. Jasno je, da ime, ki ga uporabi l´Humanite, nima smisla. Lahko govorimo o "masovni samoobrambi", ne moremo pa govoriti o "samoobramnih skupinah", ker namen takih skupin ni obramba le-teh, ampak delavske organizacije in delavstva. Kakorkoli, seveda to ni vprašanje imena. L´Humanite zatrjuje, da se morajo "samoobrambne skupine" odreči uporabi orožja, da ne bi slučajno zapadle v "pučizem". Taki modrijani ravnajo z delavskim razredom kot z dojenčkom, ki ne sme držati noža noža v rokah. Noži so povrh tega, kot že vemo, monopol Camelots du Roi [Francoskih monarhistov, ki so povezani okoli časopisa Charles Maurras-a, Action Framcaise, ki je bil nasilno proti demokraciji], ki so legitimni "produkti kapitalizma" in, ki so z uporabo nožev strmoglavili "sistem" demokracije. Kako se bodo "samoobrambne skupine" branile pred fašističnimi revolverji? "Ideološko", kakopak. Z drugimi besedami: lahko se skrijejo. Ker ne bodo imeli v rokah sredstev za obrambo, bodo uporabili "samoobrambo" s svojim tekom. Medtem pa bodo fašisti nekaznovano uničili delavske organizacije. Ampak, če proletariat doživi velik poraz, bo v vsakem primeru kriv "pučizma". Ta goljufiv klepet, ki sprehaja pod imenom "boljševizma", razvname le gnus in nenaklonjenost.
Med obdobjem "tretjega obdobja" -- ko so strategi l´Humanite pod vplivom dilirija vsak dan "osvojili" ulice in vsakega javno označili za "socialfašista", ki ni popolnoma sočustvoval z njihovimi neumnostmi -- smo predvideli: "V trenutku, ko si bo ta gospoda opekla prste, bodo postali najhujši oportunisti." Ta napoved se je sedaj popolnoma uresničila. V trenutku, ko je znotraj socialistične stranke zrasla podpora delavski vojski, so voditelji tako imenovane komunistične stranke stekli po vodo, da bi ohladili željo naprednih delavcev po organizaciji delavske vojske. Si bi lahko kdo predstavljal stvar, ki bolj demoralizira in uniči voljo do boja, kot to?
Voditelji socialistične stranke včasih ugovarjajo: "Delavska vojska se mora izoblikoati, ampak ni nobene potrebe, da to obešamo na zvon."
Resnično lahko čestitamo tovarišem, ki poskušajo zaščititi praktično stran posla pred plenilskimi očmi in ušesi. Ampak bilo bi precej naivno misliti, da bi se lahko delavska vojska izoblikovala neopazno in tajno med štirimi zidovi. Potrebuje deset in kasneje stotisoče bojevnikov. Prišli bodo le, če milijoni delavcev, za njimi tudi kmetje, razumejo nujno potrebo po delavski vojski in, če se bodo prostovoljno javili, katerim bo sledilo še več prostovoljcev in povečala se bo podpora in simpatija s tem gibanjem. Skrivne stvari lahko in morajo obdati le tehnično plat stvari. Politična kampanja pa se more odprto razviti na raznih srečanjih, v tovarnah, na ulicah in na javnih mestih.
Glavni kadri delavske vojske morajo biti tovarniški delavci, ki se morajo združiti glede na to kje delajo, se poznati med sabo in braniti svoje odrede proti sovražnim provokacijam precej bolj učinkovito kot najbolj povzdignjeni birokrati. Strateški voditelji se bodo izgubili v zraku brez odprte mobilizacije množic. Vsaka delavska organizacija mora začeti delati. Pri tem vprašanju ne more biti nobene razmejitve med strankami delavskega razreda in sindikati. Skupaj morajo mobilizirati množice. Le tako bo resnično zagotovljen uspeh ljudske vojske.
"Ampak kje naj delavski razred dobi orožje" ugovarjajo
trezni "realisti" -- to pomeni,
prestrašene omejence -- "sovražnik ima puške, tope,
tanke, pline in letala. Delavci imajo pa
nekaj sto revolverjev in pipcev."
V tem ugovoru se najde vse, le da se prestraši delavce. Na eni strani ti modrijani enačijo orožje fašistov z orožjem države. Po drugi strani se obračajo proti državi in zahtevajo da razoroži fašiste. Omembe vredna logika! V bistvu je njihova logika v obeh primerih napačna. V Franciji so fašisti še daleč od tega, da bi nadzirali državo. 6. februarja so se neposredno spopadli z državno policijo. Zato je napačno govoriti o topovih in tankih, ko se nanašamo na direkten oborožen spopad s fašisti. Jasno je, da so fašisti bogatejši od nas. Lažje kupijo orožje. Ampak delavcev je več, bolj so odločni in bolj so požrtvovalni, ko se zavejo trdnega revolucionarnega vodstva.
Obstajajo tudi drugi viri, delavci se lahko oborožijo na račun fašistov, če jih postopoma razorožujejo.
To je eden od najresnejših oblik boja proti fašizmu. Ko se bo delavski arsenal začel večati na račun fašističnih orožarn, bodo banke in monopoli pazljivejši pri financiranju oboroževanja njihove morilske garde. V tem primeru bi bilo tudi možno -- ampak samo v tem primeru -- da bi opozorjene avtoritete resnično začele preprečevati oboroževanje fašistov, da bi na ta način preprečili dodatne vire orožij za delavsko gibanje. Že dolgo časa je jasno, da samo revolucionarna taktika vzpodbudi, kot stranski produkt, "reforme" ali koncesije iz strani vlade.
Ampak kako razorožiti fašiste? Jasno je to nemogoče storiti le s časopisi. Narediti je treba bojne skupine in izoblikovati obveščevalno službo. Tisoče prijateljskih obveščevalcev se bo javilo, ko bodo videli, da smo se resno in odkrito lotili posla. Potrebna je volja do proletarske akcije.
Jasno je, da fašistično orožje ni edini vir. V Franciji je več kot milijon organiziranih delavcev. Splošno gledano je to mala številka. Ampak je popolnoma dovolj za začetek v organiziranju delavske vojske. Če bi stranke in sindikati oborožili le desetino svojih članov, bi to že bila sila 100,000 mož. Seveda ni kakršnegakoli dvoma, da bi število prostovoljcev, ki bi že naslednji dan prišli med delavsko vojsko, precej preseglo to številko. Prispevki strank, sindikatov in prostovoljni prispevki bi v mesecu ali dveh omogočili oborožitev 100,000 do 200,000 delavcev. Fašistična drhal bi nemudoma stisnila rep med noge. Celotna perspektiva razvoja bi postala neprimerno prijaznejša.
Moledovati, da je pomanjkanje orožja ali ostalih objektivnih pogojev razlog, da do sedaj še ni bilo poskusov za nastanek delavske vojske, pomeni lagati samemu sebi. Principna ovira -- lahko bi rekli, da je to edina ovira -- ima korenine v konservativnem in pasivnem karakterju voditeljev delavskih organizacij. Voditelji, ki so skeptiki ne verjamejo v moč proletariata. Imajo upanje v vse možne čudeže, ki bodo prišli od zgoraj, namesto da bi spodbudili revolucionarno gibanje, ki bi prišlo od spodaj. Razredno zavedni delavci morajo prisiliti njihove voditelje, da preidejo k ustvarjanju delavske vojske, če ne pa jih naj nadomestijo s svojimi, svežimi silami.
Stavko si težko predstavljamo brez propagande in agitacije. Prav tako je nepredstavljiva brez stavkovne straže, ki ob priložnosti prepričujejo in tudi uporabijo silo, če je potrebno. Stavka je najosnovnejša oblika razrednega boja, ki vedno kombinira, v različnih merah, "ideološke" metode s fizičnimi. Boj proti fašizmu je praktično politični boj, ki potrebuje delavsko vojsko prav tako kot stavka potrenuje stavkovno stražo. Stavkovna straža je praktično embrij delavske vojske. Tisti, ki se hoče odreči "fizičnemu" boju, se more odreči celotnemu boju, duša ne živi brez telesa.
Po odlični frazi velikega vojaškega teoretika Klausewitz-a, je vojna nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. Ta definicija popolnoma velja tudi za državljansko vojno. Nedopustljivo je postaviti prvo nasproti drugega, ker je nemogoče nadzorovati politični boj, ko se ta boj spremeni, s silo notranje nujnosti, v fizičen boj, v svoje nasprotje.
Dolžnost revolucionarne stranke je dovolj hitro predvideti spremembo političnega boja v odprt oborožen konflikt in se z vsemi silami pripraviti na ta trenutek, prav tako kot se pripravljajo vladajoči razredi.
Oborožene skupine za obrambo pred fašizmom so prvi korak pri oboroževanju proletariata, ne zadnji. Naš slogan se glasi:
"Oborožite proletariat in revolucionarne kmete in male obrtnike!"
Delavska vojska mora v končni fazi zaobjeti vse garače. Izpolniti ta program v celoti bi bilo možno le v delavski državi, v rokah katere bi bile vse proizvajalne sile in posledično tudi uničujoče sile -- to so orožje in tovarne, ki jih proizvajajo.
Vendar je nemogoče priti do delavske države s praznimi rokami. Samo politični invalidi kot je Renaudel[15] lahko govorijo o mirni in zakoniti poti do socializma. Zakonita pot je presekana z jarki, ki jih nadzorujejo fašistične tolpe, spozorirane s strani kapitalistov. Pred nami ni malo takih jarkov. Buržoazija ne bo odlašala tudi z dvanajstimi državnimi udari policijskih in vojaških sil, da bi preprečila proletariatu prihod na oblast.
Delavska država se lahko naredi le z uspešno revolucijo.
Vsako revolucijo priravi ekonomski in politični razvoj, ampak ga vedno odločajo odprti oboroženi konflikti med sovražnimi razredi. Revolucionarna zmaga lahko postane možna le kot posledica dolge politične agitacije, po dolgem obdobju izobraževanja in organiziranja množic.
Ampak oboroženi konflikt se mora prav tako dolgo pripravljati.
Razredno zavestnim delavcem mora biti jasno, da se bodo morali boriti in zmagati smrtni boj. Zgrabiti morajo za orožje, kot zagotovilo za njihovo osvoboditev.
Zaostalost delavskega razreda v ZDA je le relativen izraz.
V zelo pomembnih obzirih je najbolj napreden delavski razred na svetu, tehnološko in po življenskem standardu...
Ameriški delavci so zelo borbeni -- kot smo videli v stavkah. Imeli so najbolj uporniške stavke na svetu. To kar ameriški delavci zgrešijo je duh posploševanja in analiziranja njihovega razrednega položaja v družbi kot celoti. To pomanjkanje družbenega razmišljanja ima svoje korenine v celotni zgodovini države....
O fašizmu.
V vseh državah, v katerih je zmagal fašizem, smo pred velikim vzponom fašizma lahko videli velik val radikalizacije množic -- delavcev, revnih kmetov, malih obrtnikov, rejcev in malo buržujskih množic nasplošno. Po vojni in pred 1922 letom, smo bilib v Italiji priča revolucionarnem valu velikih razsežnosti; država je bila paralizirana, policija ni več obstajala, sindikati so lahko storili karkoli jim je padlo na pamet -- ampak ni bilo delavske organizacije, ki bi bila sposobna priti na oblast. Kot posledica tega je prišel fašizem.
V Nemčiji se je zgodilo enako. Leta 1918 smo imeli revolucionarno situacijo; buržoazija ni niti zahtevala sodelovati v novi vladi. Socialdemokrati so paralizirali revolucijo. Delavci so potem ponovno poskušali leta 1922-23-24. To je bil čas propada komunistične stranke. Potem so leta 1929-30-31 delavci ponovno začeli revolucionaren pohod. Komunisti so imeli veliko moči, tudi v sindikatih, ampak potem je prišla znana politika (stalinistični del gibanja) socialfašizma, ki je bila umišljena zgolj za paralizo delavskega gibanja. Šele po teh treh znamenitih revolucionarnih valovih je postal fašizem množično gibanje. To pravilo ne pozna izjem -- fašizem pride šele takrat, ko delavski razred pokaže popolno nezmožnost, da bi vzel usodo družbe v svoje roke.
V ZDA lahko spremljamo enako stvar. Fašistični elementi že obstajajo in imajo seveda podobnosti z Italijo in Nemčijo. Zato bodo delovali hitreje. Podobne primere imamo tudi v drugih državah. Naslednji zgodovinski val v ZDA bo val radikalizacije množic, ne fašizma. Seveda lahko vojna zadrži radikalizacijo za nekaj časa, ampak bo kasneje sledila še večja radikalizacija.
Ne smemo označiti vojne diktature -- diktature vojnega stroja, uradnikov, finančnega kapitala -- s fašistično diktaturo . Za slednjo je potreben obup velike mase ljudi. Ko jih izdajo revolucionarne stranke, ko avantgarda proletariata ne uspe izpeljati stvari uspešno do konca, potem kmetje, mali obrtniki, nezaposleni, vojaki itd., začnejo podpirati fašistično gibanje, ampak samo takrat.
Vojaška diktatura je popolnoma birokratska ureditev, ki jo podpira vojaški stroj in, ki temelji na slabi poučenosti ljudi in njihovi podpori le-te. Ko mine nekaj časa, se lahko njihove izkušnje spremenijo in se lahko začnejo upirati proti diktaturi.
_____ . _____
V vsaki diskusiji s politično vsebino se porodi vprašanje: Bomo uspeli zgraditi močno stranko za delavsko gibanje, ko pride kriza? Nas lahko prestreže fašizem? Ni obdobje fašizma neizogibno razvojno obdobje?
Uspehi fašizma velikokrat privedejo ljudi, da opustijo vse perspektive, jih privedejo, da dejansko pozabijo obstoj pogojev, ki so omogočili dvig fašizma in njegov prihod na oblast. Vendar je za delavce v ZDA jasno razumevanje teh pogojev še posebej pomembno. To lahko zapišemo kot zgodovinski zakon: fašizem je uspel priti na oblast le v tistih državah, kjer so konservativne delavske stranke preprečile proletariatu, da bi izkoristil revolucionaren položaj in prišel na oblast. V Nemčiji so bile vpletene dve revolucionarne situacije: 1918-1919 in 1923-1924. Tudi leta 1929 je bil neposreden boj za oblast iz strani proletariata še vedno mogoč. V vseh treh primerih je socialdemokracija in kominterna [stalinisti] kriminalno in pokvarjeno prekinila pohod na oblast in postavila družbo v slepo ulico. Šele v takih pogojih je strm vzpon fašizma in njegov prihod na oblast dejansko postal možen.
V kolikor proletariat na določeni stopnji ne uspe priti na oblast, začne imperializem reševati ekonomsko življenje s svojimi metodami; fašistična stranka, ki postane državna oblast, je ta politični mehanizem. Produktivne sile so v nezdružljivem protislovju ne samo s privatno lastnino, ampak tudi z nacionalnimi mejami. Imperializem nacionalnega "socializma" in kapitalističnega imperializma nasplošno je izraz teh protislovij. Kapitalizem v obdobju imperializma poskuša rešiti to protislovje s širjenjem svojih meja, nadziranjem novih območij in tako dalje. Totalitarna država, ki si podredi vse oblike ekonomskega, političnega in kulturnega življenja finančnemu kapitalu, je prav zaradi tega nezdružljivega protislovja z razvojem produkcijskih sil in nacionalnimi mejami orodje za nastanek supernacionalistične države, imperialističnega cesarstva, vladavino celotnih kontinentov, vladavino celotnega sveta.
Analizirali smo vsa ta postopanja svobode, vsakega posebej in vse v popolnosti, do stopnje, da so postale jasne, ali pa da so vsaj jasnejše.
Tako teoretične analize, kot bogate zgodovinske izkušnje zadnje četrtine desetletja, so enako demonstrirale, da je fašizem vsakič končna povezava političnega kroga, ki ga sestavljajo naslednje sestavine: huda kriza kapitalistične družbe; porast radikalizacije delavskega razreda; porast sočustvovanja z delavskim razredom in malo buržujsko hrepenenje po spremembi; velika zmeda velike buržoazije; njihovi boječi in izdajalski manevri, s keterimi se velika buržoazija poskuša rešiti revolucionarnega vrhunca; izčrpanost proletariata; naraščajoča zmeda in brezbrižnost; poglobitev socialne krize; obup male buržoazije in hrepenenje po spremembi; kolektivna nevroza male buržoazije, ki je sedaj pripravljena verjeti v čudeže in se je tudi pripravljena nasilno boriti; naraščanje sovraštva do delavstva, ki uniči njihova pričakovanja. To so materialne predpostavke za hitro izoblikovanje fašistične stranke in njeno zmago.
mo po sebi je jasno, da je radikalizacija delavskega razreda v ZDA prišla le v začetno fazo, skoraj izključno v sindikalnem gibanju (CIO). Predvojno obdobje in sama vojna lahko začasno prekinita ta proces radikalizacije, še posebej, če bo vojaška industrija potrebovala veliko delavcev. Ampak taka prekinitev ne more dolgo trajati. Drugo obdobje radikalizacije bo dobilo ostrejše razsežnosti. Vprašanje izoblikovanja samostojne delavske stranke bo potem kmalu zastavljeno. Naše prehodne zahteve bodo še bolj priljubljene. Na drugi strani se bodo fašistične in reakcionarne sile odmaknile v odzadje, dobile bodo obrambeni značaj in bodo čakale na boljši trenutek. To je pribljižna perspektiva. Nobeno špekuliranje ni manj vredno, kot špekuliranje o tem, ali bomo uspeli zgraditi močno revolucionarno stranko, ali ne. Pred nami je dobra perspektiva, ki popolnoma opravičuje revolucionarni aktivizem. Potrebno je izkoristiti priložnosti, ki se odpirajo in zgraditi revolucionarno stranko.
Nazaj na slovenski Lev Trocki arhiv
_________________________________
[1] Fašistična kampanja nasilja se je začela 21. novembra 1920 v Boloniji. Ko so socialdemokratski svetniki, ki so zmagali v občinskih volitvah, stopili iz magistrata, da bi predstavili novega župana, so jih pričakali s streli v katerih jih je umrlo 10, 100 pa je bilo ranjenih. Fašisti so nadaljevali s "kazensko odpravo" na podeželju, kjer je bilo oporišče "Rdeče povezave". Črnosrajčniške "bojne eskadrilje" v vozilih, ki so jih priskrbeli veleposestniki in kapitalisti, so zavzele vasi v bliskovitih napadih, fašisti so tepli in ubijali levičarske kmete, delavske voditelje, tako so tudi hkrati uničili vodstvo, in terorizirali prebivalstvo. Opogumljeni z lahkimi uspehi so fašisti izvedli še napade na večja mesta.
[2] Versailska pogodba, ki je bila Nemčiji vsiljena po drugi svetovni vojni; njena najbolj osovražena lastnost je bil neskončen davek zmagovitim zaveznikom pod pretvezo "reparacij" za škodo in izgube. "Kriza", na katero se nanaša zadnji zgornji odstavek, je bila ekonomska depresija, ki se je širila po kapitalističnem svetu po zlomu borze na Wall Street-u leta 1929.
[3] Field Maršal Paul von Hinderburg (1847-1934), plemiški general, ki je zaslovel v prvi svetovni vojni in je kasneje postal predsednik Weimarške republike. Leta 1932 so socialdemokrati predlagali njegovo ponovno izvolitev kot "manjše zlo" glede na naciste. Januarja leta 1933 pa je le-ta imenoval Hitlerja za kanclerja.
[4] Antonio Gramsci (1891-1937): ustanovitelj italijanske komunistične stranke, zaprt pod Musolinijem od leta 1926 naprej, v zaporu je 11 let kasneje tudi umrl. Iz zapora je poslal pismo v imenu italijanskega političnega komiteja v katerem je protestiral proti Stalinovi kampanji proti Levi opoziciji. Taglatti, takrat v Moskvi kot italijanski predstavnik v kominterni, je skril pismo. Med Stalinovim obdobjem je bil Gramsci-jev spomin preudarno zabrisan. Med obdobjem "destalinizacije" so ga ponovno "našli" člani italijanske komunistične stranke in je bil uradno prikazan kot heroj in mučenik. Na njegovo teoretično delo, še posebej tisto, ki ga je ustvarjal v zaporu, pa so od takrat naprej pozabili.
[5] Dimitri Manuilski (1883-1952): Vodil kominterno od 1929 do 1934; njegova odstavitev je napovedovala preskok iz skrajnolevičarske politike v oportunizem obdobja ljudske fronte. Kasneje se je pojavil na diplomatskem prizorišču, kot delegat v OZN.
[6] Ercoli. Kominternovski vzdevek Palmiro Toagliatti-a (1893-1964). Vodil je italijansko komunistično stranko po zaprtju Gramsci-ja. Preživel je vse preskoke v liniji kominterne, ampak je po Stalinovi smrti kritiziral Stalinovo vladavino kot tudi nekatere značilnosti v ZSSR in internacionalnem komunističnem gibanju.
[7] "Young-ova zanka": nanašanje na Young-ov načrt. Imenovan po Owen D. Young, ameriškemu poslovnežu, ki je bil glavni zastopnik za nemške reparacije med 1920-imi leti. Poleti 1929 je bil predsednik konference, ki je sprejela njegov načrt, ki je zamenjal neuspešen načrt Dawnes-a, katerega naloga je bila "pospešiti" nemško plačilo reparacij, kot je bilo dogovorjeno po Versailles-ki pogodbi.
[8] "Strategija Zinovieva in Stalina": Gregor Y. Zinoviev (1883-1936), predsednik kominterne od njenega nastanka leta 1919 dokler ga ni odstavil Stalin leta 1926. Po Leninovi smrti sta Zenoviev in Kamenev naredila pakt s Stalinom (trojka) proti Trockemu in prevladovala v stranki. V obdobju domiancije Zinovieva in Stalina v kominterni je oportunistična politika privedla do številnih propadov in zamujenih priložnosti, najbolj znana je odpoved nemške revolucije leta 1923. Ko je prekinil s Stalinom, se je Zinoviev združil z Levo opozicijo, ki jo je vodil Trocki. Vendar je leta 1928, ko je bil izgnan iz stranke združene opozicije, Zinoviev kapituliral proti Stalinu. Po ponovnem sprejetju v stranko, je bil ponovno izključen leta 1932. Po zanikanju vseh prejšnjih kritik je bil spet sprejet v stranko, vendar je bil leta 1934 spet izključen in zaprt. V Moskovski sodbi leta 1936 je "priznal" in je bil usmrčen.
[9] "Železna fronta": Zveza med nekaj različnimi sindikati in buržujskimi "republikanskimi" skupinami z zelo malo, oz. brez podpore množic. Naredili so jo socialdemokrati proti koncu 1931 leta. Sindikati in delavske športne organizacije, kjer so nastale bojne skupine imenovane Železna pest, so stopile v železno fronto. Na prvih zborovanjih je bilo na tisoče delavcev, dvignili so pesti, kričali "svoboda" in prisegli braniti demokracijo. Socialdemokrati so resnično verjeli, da bo ta organizacija uničila Hitlerja. Temu ni bilo tako.
[10] Heinrich Bruening je bil kancler of 1930-32. Običajna parlamentarna vlada se je v Nemčiji končala marca leta 1930. Sledili so številni bonapartistični režimi -- Bruening, von Papen, von Schleicher, kanclerji, ki so vladali ne s standardnimi parlamentarnimi postopki, ampak z "zasilnimi" odloki. Te bonapartistične figure so se predstavljale kot politični rešitelji, ki so nujno potrebni, da država pride izven krize in tako nad razred in stranko. Niso bili odvisni od starega buržoazno demokratičnega strankarskega sistema, ampak od svoje policije, vojske in vladne birokracije. S pretvezo, da rešujejo narod tako pred levico (socialisti in komunisti) in desnico (fašisti), so zadali veliko škodo levici, ker je bil njihov primarni interes rešitev kapitalizma.
[11] 4. avgust 1914: propad druge internacionale. Nemški predstavniki socialdemokracije v Reichstag-u so glasovali za dodelitev vojnih sredstev imperialističnim vladam; istega dne so isto storili predstavniki socialistične stranke v Franciji.
[12] Jožef Pilsudski (1876-1935): Prvotno socialist z nacionalističnimi pogledi, v letu 1920 je vodil proti-sovjetske sile na Poljskem; leta 1926 je vodil državni udar in izoblikoval fašistično diktaturo. Warski: Prijatelj Rose Luxemburg, podpiral je njene različne poglede od boljševikov. Ko je kominterna v fazi "Tretjega obdobja" preskočila na levo, je bil Warski odstranjen iz vodilnega mesta v poljski komunistični stranki, ampak ni bil izgnan. Izginil je med velikimi čistkami 1936-38. Rosa Luxemburg (1870-1919): Velika revolucionarka in teoretičarka. Prvotno je bila aktivna v socialističnem gibanju v njeni domači Poljski, kasneje pa je postala voditeljica levega krila nemške socialdemokratske stranke. Skupaj s Karlom Liebknecht-om sta bila zaprta zaradi nasprotovanja prvi svetovni vojni. Po izpustitvi sta vodila Spartakusbund. Oba so aretirali in umorili med neuspešno revolucijo leta 1919.
[13] Gaston Doumergue: Bonapartistični ministrski predsednik Francije. Nasledil Eduard-a Dačadier-ja. Vlada Daladier-ja je padla dan po fašističnih izgredih 6. februarja, 1934.
[14] "Tretje obdobje": Po stalinistični shemi, je bilo to "zadnje obdobje kapitalizma", obdobje njegovega hitrega neizbežnega propada in zamenjave s sovjeti. To obdobje je značilno za skrajno levičarsko taktiko kominterne in špekulantno taktiko, značilen je koncept socialfašizma.
[15] Pierre Renaudel (1871-1935): Pred prvo svetovno vojno, socialistični voditelj, desna roka Jean Jaures-a in urednik l´Humanite. Med vojno je bil desničarski socialpatriot. Leta 1930 je skupaj z Marcel Deat-om vodil revizionistično "neosocialistično" gibanje. Zaradi poraza na volitvah na shodu julija 1933, se je to gibanje odcepilo od socialistične stranke. Po fašističnih izgredih 6. februarja 1934, se je večina "neosocialistov" pridtužilo Radikalni stranki, glavni francoski buržujski stranki .