Napisano: 1931
Prvič izdano: 1931
Vir: Prvič izdal Uradni
Organ Zveze Komunističnega Boja (Nanašajoč se na Mednarodno Levo Opozicijo)
1. knjiga, maj, 1931
Prevod/HTML markacija: Sašo Miklič/Luka Pregelj
Kar se tiče vprašanja o termidorju in bonapartizmu, pa bom odgovoril samo na kratko, ker sem že večkrat povedal, da si ta tema zasluži samostojen članek. Potenciala nevarnost, ki se tiče tega vprašanja, je podobna nevarnosti kateregakoli zgodovinskega vprašanja, to je, da vse preradi išcemo analogije preveč formalno, ne glede na njihovo individualno pomembnost, ter da konkreten tok dogodkov radi reduciramo na abstrakcije. Termidor je bil vmesna stopnja med jakobinstvom in bonapartizmom. Kar je bila značilnost termidorja, je to, da so vlado formalno vodili člani iste stranke. Del jakobincev ali kvazi-jakobincev je uničil drugi del - prave jakobince s pozivom na vsesplošno državljansko vojno. Bonapartizem pa predstavlja zmago birokratsko-militarističnih centralističnih sil nad vsemi oblikami jakobinstva. V jeziku razrednega boja to pomeni postopni prenos moči od sanskilotov na višje sloje družbe.
Če razmišljamo o teoretični možnosti za zmago protirevolucije v Sovjetski zvezi, to ne pomeni, da bi ta morala priti v obliki francoskega termidorja. Lahko, da bi preskočila to fazo in prešla direktno na bonapartizem, ali pa bi kar spojila obe fazi, podobno kot je oktobrska revolucija predstavljala konec demokratične revolucije in zacetek socialistične revolucije. Takšno mešanje zgodovinskih faz se popolnoma ujema z družbenim razvojem Rusije tekom njene celotne zgodovine.
Kar pa moramo imeti še posebej v mislih, je velika vloga Ruske partije, oziroma v sedanjem času, predvsem njenega aparata. Z nami je partija, ki je mnogo naprednejša od državnega aparata. Na primer, Rykov je s stališca partije popolnoma onemogočen, čeprav je formalno še vedno vodja države. Elementi termidorja so se že materializirali znotraj partije: prave "jakobince" so zamenjali oportunisti, in tudi bonapartistični elementi so se razširili, predvsem preko formiranja aparata po volji komandanta (Stalin). Slabitev karakterja in hrbtenice pa sta zelo pomembni predhodni fazi bonapartizma.
Toda protirevolucija še ni zmagala, stvari še niso odločene in prav to je razlog za neizprosen boj proti korošistom in drugim hujskačem. Nek zdravnik pravi: mož je bolan, še je upanje za ozdravitev in moja dolžnost je, da naredim vse kar je v moji moči, da mu pomagam ozdraveti. Drugi pa pravi: ne, pacient bo umrl in mu obrne hrbet. Kaj imata lahko ta dva zdravnika skupnega?
Toda ko bo prišlo do protirevolucije, ali bo ta imela bonapartisticno, termidorsko, ali morda neko tretjo - kombinirano obliko? To je trenutno še nemogoče vedeti, ampak ne glede na to moramo biti pozorni na vse potencialne zametke protirevolucije in njihov dialektičen razvoj.
Tovariš Landau mi piše, da so nekateri tovariši mnenja, da je proletariat šibkejši družbeni razred v Rusiji. Tega vprašanja se ne da rešiti in, za sedaj, tudi ne natančno napovedati njegovega izida. Na to vprašanje moramo gledati dinamično. Teoretično rečeno, ni nemogoče da bi protirevolucija zmagala in s tem dokazala, da je ruski delavski razred postal tako oslabljen, da ni bil več sposoben ostati na oblasti. Toda to se lahko zgodi samo kot rezultat vsesplošne državljanske vojne. Politično moramo preprečiti to možnost s tem, da ojačamo politični in ekonomski položaj proletariata. Ne obstaja pa nikakršna politična ali ekonomska lestvice, po kateri bi lahko dnevno merili razmerja moči in tako dolocili točko preobrata. Najpomembneje se je zavedati dejstva, da je zaenkrat buržoazija še dalec od zmage, a da se že kažejo zametki elementov, ki bi jo lahko popeljale k zmagi.