Prevod in urejanje: Luka Pregelj, 2002.
Naši razredni sovražniki se že po navadi pritožujejo glede našega terorizma. Kaj s tem mislijo, je precej nejasno. Radi bi poimenovali vse dejavnosti proletariata, proti interesom razrednega sovražnika, kot terorizem. Stavka je, v njihovem pogledu, osnovna metoda terorizma. Nevarnost stavke, organizacija stavkovne delavske straže, ekonomski bojkot odirajočega šefa, moralni bojkot izdajalca iz naših vrst - vsemu temu in še marsičemu pravijo terorizem. Če tako razumemo terorizem, kot kakršnokoli vzbujanje strahu, delanje interesne škode razrednemu sovražniku, potem je celoten razredni boj nič drugega kot terorizem. In edino vprasanje, ki ostaja, je, ali imajo buržujski politiki pravico izlivati svoje poplave moralne jeze o proletarskem terorizmu, ko je njihov državni aparat s svojimi zakoni, policijo in vojsko nič drugega kot aparat za kapitalistični teror.
Kakorkoli, treba je povedati, da kadar nam očitajo terorizem, poskušajo - četudi ne vedno zavestno - dati besedi ožji in manj neposreden pomen. Uničevanje strojev iz strani delavcev je terorozem v izrecnem pomenu besede. Uboj delodajalca, grožnja s požigom tovarne, smrtna grožnja tovarniškem lastniku, poskus umora vladnega ministra - vse to so teroristična dejanja v polnem in pristnem pomenu besede. Vendar kdorkoli, ki ima pristno idejo internacionalalne socialne demokracije mora razumeti, da je socialna demokracija vedno nasprotovala takšnemu terorizmu in je z njim nezdružljiva.
"Teroriziranje" z grožnjo stavke ali dejansko vodenje stavke je nekaj, česar je zmožen le delavec. Družbena pomembnost stavke je odvisna prvič predvsem od velikosti podjetja in veje industrije, na katero vpliva, in drugič, odvisna je od stopnje organiziranosti, discipliniranosti in pripravljenosti na akcijo delavcev, ki sodelujejo pri stavki. To velja tako za politično, kot za ekonomsko stavko. Še vedno je to metoda boja, ki prihaja neposredno iz vloge produktivnosti proletariata v moderni družbi.
Za razvoj potrebuje kapitalistični sistem parlamentarno strukturo. Ampak zaradi tega, ker ne more omejiti moderni proletariat v politični geto, mora prej kot slej dovoliti delavcem sodelovati v parlamentu. Na volitvah najde svoj izraz množični položaj proletariata in njegovega razvoja - količine, ki so določene s takoimenovano družbeno vlogo, predvsem produktivno vlogo.
Kot v stavki, tako so tudi na volitvah metoda, cilj in rezultat boja vedno odvisni od družbene vloge in moči proletariata kot razreda. Samo delavci lahko vodijo stavko. Obrtniki, uničeni iz strani tovarn, kmetje, katerih voda je bila zastrupljena zaradi tovarn, ali lumpenproletarci iskajoč kraje, lahko uničijo stroje, požgejo tovarne, ali celo umorijo lastnika le-teh.
Samo zavesten in organiziran delavski razred lahko pošlje močno predstavitev v dvorane parlamenta braniti proletarske interese. Po drugi strani pa, da bi ubil pomembnega uradnika, ti ni treba imeti za sabo organiziranih množic. Načrt za eksploziv je dostopen vsakomur in brovning [pištola] se lahko dobi kjerkoli. V prvem primeru je družbeni boj, katerega metode in sredstva izhajajo vedno iz narave prevladujočega družbenega reda, v drugem pa popolnoma mehanična reakcija, ki je enaka vsepovsod - tako na Kitajskem, kot v Franciji - zelo udarno v svoji zunanji obliki (umori, eksplozije in tako naprej), ampak absolutno neškodljiva, kar zadeva družbeni sistem.
Stavka ima, tudi v manjši obliki, družbene posledice: krepenje delavske samozavesti, rast delavskih sindikatov in, v nekaterih primerih, tudi izboljšanje tehnologije produkcije. Uboj lastnika tovarne naredi posledice le na policijske vrste, ali pa spremembo lastnika, brez kakšnih družbenih pomembnosti. Če bo teroristični poskus, četudi "uspešen", spravil vladajoči razred v zmešnjavo, je to odvisno od konkretnih političnih okoliščin. V vsakem primer je lahko zmešnjava le kratkotrajna; kapitalistična drzava ni osnovana okoli državnih ministrov in ne more biti uničena z njimi. Razredi, katerim ta drzava služi, bodo vedno našli nove ljudi; mehanizem ostaja nedotaknjen in še naprej funkcionira. Ampak zmeda, ki se pojavi med vrstami delavskega razreda zaradi terorističnega poskusa, bo veliko večja. Če je dovolj, da se nekdo oboroži s pištolo, da bi dosegel cilj posameznika, zakaj potem ta napor razrednega boja? Če je malenkost smodnika dovolj, da sovražniku prestreliš vrat, kakšne so potem potrebe po razredni organizaciji? Če ima smisel strašiti ljudi na viskokih položajih z grožnjo eksplozije, kje je potreba po stranki? Zakaj so vsi ti sestanki, mnozične agitacije in volitve, če lahko nekdo preprosto meri na ministrsko klop iz galerije parlamenta?
V naših očeh je individualni terorizem nedopustljiv prav zaradi tega, ker v svoji podzavesti podcenjuje vlogo množic, sprijazni jih z njihovo nemočjo, obrne njihove oči in upa, da bo enkrat prišel veliki maščevalec in osvoboditelj in uspešno dokončal svojo nalogo. Anarhistični preroki "propagande dejanj" lahko dokazujejo vse kar hočejo o dviganju in stimulaciji vpliva terorističnih dejanj na množice. Teoretično premišljevanje in politične izkušnje nam dajo drugačno sliko. Bolj kot so teroristična dejanja "uspešna", večji je njihov vpliv, bolj zmanjšajo interese množic za samo organizacijo in samo izobrazbo. Ampak dim zmede se poleže, panika izgine, prikaže se naslednik umorjenega ministra, življenje gre spet na staro rutino, kolo kapitalističnega izkorščevanja se obrača tako kot prej; samo policijska represija se spremeni v še bolj divjaško in nesramno. In kot rezultat, namesto podžigajocih upov in nenaravno dvignjene navdušenosti, prideta razočaranje in brezbrižnost; družbeni položaj pride na staro stopnjo, policijska represija na delavsko gibanje in nasplošno, pod pretvezo večje varnosti, pa se poveča.
Napori reakcije, da bi končala stavke in masovna delavska gibanja v osnovi, so se vedno in kjerkoli končala v neuspehu reakcionarjev. Kapitalistična družba potrebuje aktiven, mobilen in inteligenten proletariat; zato ne more zavezati roke in noge proletariata za zelo dolgo. Na drugi strani je anarhistična "propaganda akcije" vedno pokazala, da je država dosti bolj bogata s sredstvi fizikalnega uničenja in mehanične represije, kot teroristične skupine.
Če je temu tako, kje je potem revolucija? Je nemogoča v takšnih okoliščinah? Sploh ne. Za revolucijo niso pomembna nakopičena mehanična sredstva. Revolucija se lahko dvigne le z zaostrenjem razrednega boja in lahko najde zagotovilo za zmago samo v družbenih funkcijah proletariata. Masovna politična stavka, oboroženi upor, osvojitev državne moči - vse to je določeno s stopnjo, do katere se je produkcija razvila, formacija razrednih sil, proletarska družbena teža, in končno, družbena sestava vojske, ker so oborožene sile tiste, ki odločajo o drzavni moči v času revolucije.
Socialna demokracija je dovolj realistična, da se ne poskuša upirati revoluciji, ki se oblikuje iz obstoječih zgodovinskih okoliščin; nasprotno; hoče srečati revolucijo z odprtimi očmi. Ampak - nasprotno od anarhistov in v boju proti njim - socialna demokracija zavrača vse metode in sredstva, ki imajo cilj umetno vsiliti razvoj družbe in nadomestiti kemijske priprave z nezadostno revolucionarno močjo proletariata.
Preden se terorizem dvigne na stopnjo političnega boja, se pokaže v obliki individualnih maščevalnih dejanj. Tako je bilo tudi v Rusiji, klasični državi terorizma. Kaznovanje političnih zapornikov je prisililo Vero Zasulić, da je izrazila običajen izraz obcutkov užaljenosti pri poskusu atentata na generala Trepova. Njen primer so oponašali v krogih revolucinarne inteligencije, ki ni imela kakršnekoli masovne podpore. Kar se je začelo kot nepremisljeno dejanje maščevanja, se je sprevrglo v celoten sistem v letu 1879-81. Izbruhi anarhističnih atentatov v zahodni Evropi in Severni Ameriki vedno pridejo po krutosti vlade - streljanje stavkajočih, atentat na politične nasprotnike vlade. Najbolj pomemben psiholoski vir terorizma je vedno občutek maščevanja v iskanju izhoda.
Nobene potrebe ni, da bi poudarjati, da socialna demokracija nima nič skupnega s temi kupljenimi in plačanimi moralisti, ki v odgovor terorističnemu dejanju delajo svečane izjave o "absolutni vrednosti" človekovega življenja. To so isti ljudje, ki so v drugih primerih pripravljeni, v imenu absolutnih vrednot - na primer, nacionalni ponos ali kraljev ugled - poriniti miljone ljudi v pekel vojne. Danes je nacionalni heroj minister, ki daje sveto pravico privatni lastnini; jutri, ko bo obupana roka nezaposlenih delavcev zgrabila orožje ali uporabila pesti, bodo pa začeli z vsemi raznimi neumnostmi o nedopustljivosti nasilja v kakršnikoli obliki. Karkoli lahko evnuh in farizej povesta o maralnosti, ima občutek maščevanja svoje pravice. Delavskemu razredu daje največje moralne zasluge, da ne gleda s pusto brezbrižnostjo na to, kar se dogaja v tem najboljšem od vseh mogočih svetov. Naloga socialne demokracije ni pogasiti proletarske neizpolnjene občutke sovraštva, ampak ravno nasprotno, treba jih je zvišati znova in znova, jih poglobiti in jih usmeriti proti resničnim vzrokom vseh nepravic in človeških nizkotnosti.
Če nasprotujemo terorističnim dejanjem, je to samo zaradi tega, ker nas individualno maščevanje ne zadovolji. Račun, ki ga moramo poračunati s kapitalističnim sistemom je prevelik, da bi bil predstavljen nekomu, ki mu pravijo minister. Naučiti se opaziti celoten kriminal proti cloveštvu, celotno poniževanje, kateremu sta cloveško telo in um izpostavljena, povezane posledice in izraze trenutnega družbenega sistema, da bi usmerili vso naso energijo v kolektivni boj proti temu sistemu - to je smer v kateri lahko goreče poželenje za maščevanje najde najvišje moralno zadovoljstvo.
Celoten mesec je bila pozornost vseh, ki v so v Rusiji in drugod znali brati in misliti, usmerjena v Azefa. Njegov "primer" je znan vsem iz legalnih časopisov in iz poročil debat v Dumi glede podane zahteve Duminih delegatov za poziv interpelacije o Azefu. Sedaj je imel Azef čas, da je poniknil v ozadje. Njegovo ime se pojavlja manj in manj v časopisih. Kakorkoli, preden za vedno pustimo Azefa na smetišču zgodovine, mislimo, da je nujno povzeti glavne politične nauke - ne kar se tiče spletk Azefa in njemu podobnih samo po sebi, ampak kar se tiče terorizma kot celote in obnašanje glavnih političnih strank do terorizma v državi.
Individualni teror, kot metoda za politično revolucijo, je naš ruski "nacionalni" prispevek. Seveda je ubijanje tiranov staro skoraj tako dolgo, kot tiranstvo samo; in pesniki vseh stoletij so spisali več kot pet himn v čast osvobodilemu bodalu. Ampak sistematični teror, ki ima svoj cilj ubiti kraljevega namestnika za kraljevim namestnikom, ministra za ministrom, monarha za monarhom - "Saško za Saško" (pomanjševalnica, ki se nanasa na dva carja, Aleksandra I in III), kot je član Ljudske Volje [v ruščini Narodnaya Volya] v letu 1880 znano izoblikoval program za teror - takšen teror, ki se prilagaja na absolutistično birokratično hierarhijo in ustvarja svojo revolucionarno birokracijo, je produkt edinstvenih ustvarjalnih moči ruske inteligencije.
Za to morajo seveda nekje obstajati globoko zasidrani razlogi - in mi bi jih morali iskati najprej v naravi ruske autokracije in šele na drugem mestu v naravi ruske inteligencije. Preden lahko sama ideja o uničenju absolutizma z mehaničnimi sredstvi, kot uničenje le zunanje sile nasilja, dobi določeno popularnost, more biti državni aparat viden le kot zunanji organ za nasilje in omejevanje, ki nima nobenih korenin v družbeni organizaciji sami. In to je točno tako, kot se je ruska autokracija pojavila pred očmi revolucionarne inteligencije.
Ta iluzija je imela svojo zgodovinsko zasnovo. Carstvo se je izoblikovalo zaradi kulturno bolj naprednih zahodnih drzav. Da bi se obdržala v konkurenci, je morala pobiti popularne skupine in s tem je tudi odrezala ekonomsko zasnovo izpod nog tudi najbolj priviligiranih razredov. In ti razredi se niso mogli dvigniti do visokih političnih stopenj, kot so podobne skupine dosegle na zahodu.
Temu je bil v 19. stoletju dodan še močan pritisk evropske izmenjave delnic. Večje kot so bile vsote, ki si jih je carstvo sposojalo, manj je bil carizem odvisen od ekonomskih odnosov v državi. Z evropskimi sredstvi se je carstvo oborožilo z evropsko vojaško tehnologijo in je tako zrasla v "neodvisno" (seveda, v relativnem pomenu) organizacijo, ki se je dvignila nad vsemi razredi v druzbi. Takšna situacija bi lahko seveda izoblikovala idejo o uničenju takšne tuje družbene superstrukture v zrak.
Intelektualci so se izoblikovali pod neposrednim in nenadnim pritiskom zahoda. Kot njihov sovražnik, država, so hiteli v odspredje deželne stopnje ekonomskega razvijanja. Država tehnološko, intelektualci pa ideološko. Medtem, ko so si stare buržoazne družbe v Evropi izoblikovale revolucionarne ideje vzporedno z razvojem osnovnih revolucionarnih sil, so ruski intelektualci dostopali do že pripravljenih kulturnih in političnih idej zahoda in so revolucionalizirali njihovo mišljenje preden je ekonomski razvoj v drzavi izoblikoval resne revolucionarne razrede, od katerih bi lahko dobili podporo.
Pod takšnimi pogoji ni intelektualcem ostalo nič drugega, kot da širijo svoje revolucionarno navdušenje s silo nitroglicerina. Tako je nastal klasični terorizem Ljudske Volje. Teror social revolucionarjev je bil večinoma rezultat enakih zgodovinskih dejavnikov: "samostojen" despotizem ruske države, na eni strani, in "samostojnih" ruskih revolucionarjev na drugi. Ampak dva desetletja nista minila brez poledic in pojavljajo se že teroristi drugega vala in so kot nasledniki označeni "zgodovinsko zastarelo".
Obdobje kapitalistične "Sturm und Drang" (nevihte in potrebe) je v 1880-ih in 1890-ih prineslo in utrdilo ogromen industrijski proletariat in naredilo nasilen pohod v ekonomsko izolacijo dežele in jo povezalo tesneje s tovarno in mestom. Za Ljudsko Voljo res ni bilo nikakršnega revolucionarnega razreda. Social revolucionarji enostavno niso hoteli videti revolucionarnega proletariata, saj niso hoteli upoštevati njegovega polnega zgodovinskega pomena.
Seveda lahko nekdo zbere navedke iz social revolucionarne literature in trdi, da ne podpirajo terorizem brez masovnega boja ampak terorizem z njim. Ampak ti navedki potrdijo samo to, da je boj ideologov terorizma namerjen proti marksistom - teoretikom masovnega boja. Ampak to ne spremeni pomembnosti. V osnovi potrebuje teroristično delo tako zbranost za "veliki trenutek", precenitev pomembnosti individualnega heroizma, in koncno, takšno "magično" konspiracijo, da popolnoma izključuje agitacijo in organizirano delo med množicami, če ga ne izključuje logično, potem ga pa psihološko.
Za teroriste obstajata v politiki samo dva osrednja pogleda: vlada in Borbena Organizacija. "Vlada se je pripravljena začasno sprijazniti z obstojem vseh ostalih tokov," to je napisal Gershuni (ustanovitelj Borbene Organizacije social revolucionarjev) svojim tovarišem, ko se je soočil s smrtno kaznijo, "ampak se je odločila usmeriti vse svoje sile v uničenje social revolucionarne partije [stranke]."
"Odkrito in trdno upam," je rekel Kalayev (še en SR [social revolucionarni] terorist) pišoč v podobnem trenutku, "da bo naša organizacija, na čelu z Borbeno Organizacijo, odpravila autokracijo."
Vse kar je zunaj sestave terorista je samo priprava na boj, v najboljšem primeru priprava pomožnih sredstev. V oslepujočem blisku eksplozij bomb, se obris političnih strank in dveh ločenih vrst razrednega boja izgubi brez sledi. Medtem pa slišimo glas največjega romantika vseh romantikov in najboljšega praktika novega terorizma, Gershunija, ki narekuje svojim tovarišem da se naj " izogibajo ne samo ločitvi od svojih tovarišev, ampak tudi ločitvi od opozicijskih strank nasplošno."
"Ne namesto množic, ampak z njimi." Kakorkoli, terorizem je preveč"absolutna" oblika boja, da bi bila soglasna z omejeno in drugovrstno vlogo stranke. Začenjši z odsotnostjo revolucionarnega razreda, kasneje prerojen zaradi pomanjkanja zaupanja v revolucionarne množice, se lahko terorizem obdrži samo z zrorabljanjem nemoči neorganiziranih množic, s pomanjševanjem njihovih dosežkov in s pretiravanjem njihovih porazov.
"Mislijo da je nemogoče, zaradi osnove moderne oborožitve, da bi množice uporabile vile in palice, ta pradavna orožja ljudi, za uničinje Bastilje modernega časa," je rekel odvetnik Zhdanov glede teroristov med sojenjem Kalyaevu.
"Po devetem januarju (pokol 'Krvave nedelje', ki je označevala začetek revolucije v letu 1905) so zelo dobro videli, kaj je vsebovala in so z revolverjem in bombo odgovorili brzostrelki in puški."
Revolverji posameznih herojev namesto vil in palic ljudstva, bombe namesto ljudskih oboroženih barikad, to je prava formula terorizma.
Ne glede na to v kakšno postransko vlogo je teror postavljen iz strani "umetnih" strankarskih teoretikov, v bistvu vedno pride v poseben prostor časti. In Borbena Organizacija, katero uradna strankarska hierarhija postavlja pod centralni komite, se neizogibno pokaže, da je v bistvu nad njo, nad stranko in vsega njenega dela - dokler je kruta usoda ne postavi pred policijsko ustanovo. In to je ravno zaradi česar pomeni propad Bojne Organizacije, kot rezultat policijske konspiracije, tudi politični propad stranke kot take.