Mezda, cena in profit
Misli iz predavanja, ki nam ga je prebral občan Weston, bi lahko spravili v orehovo lupino.
Vse njegovo dokazovanje se reducira na tole: če delavski razred prisili kapitalistični razred, da mu plača 5 šilingov namesto 4 šilinge v obliki denarne mezde, tedaj bo vrnil kapitalist v obliki blaga vrednost 4 šilingov namesto vrednosti 5 šilingov. Delavski razred bi moral plačati 5 šilingov za to, kar je kupil za 4 šilinge, preden so se povišale mezde. Zakaj pa se to dogaja? Zakaj daje kapitalist vrednost samo 4 šilingov za vrednost 5 šilingov? Zato, ker je višina mezde fiksna. Zakaj pa je fiksirana s 4 šilingi blagovne vrednosti? Zakaj ne s 3 ali 2 ali s kako drugo vsoto? Če določa višini mezde mejo kak ekonomski zakon, ki ni odvisen niti od kapitalistove niti od delavčeve volje, tedaj bi nam moral občan Weston najprej navesti ta zakon in ga dokazati. Poleg tega bi moral dokazati, da se celotna vsota mezd, ki se dejansko plačuje v vsakem danem trenutku, vedno natančno ujema z nujno vsoto mezd in da se nikdar ne oddaljuje od te vsote. Če pa je, po drugi strani, dana meja celotne vsote mezd odvisna samo od volje kapitalista ali pa od mejá njegovega pohlepa, tedaj je to samovoljna meja. Nič ni v njej nujnega. Lahko se spremeni po kapitalistovi volji in se torej lahko spremeni tudi proti njegovi volji.
Občan Weston vam je ponazoril svojo teorijo tako, da je povedal tole: če je v neki skledi določena količina juhe, ki jo naj poje določeno število oseb, se količina juhe ne bo povečala, če jo bodo jedli z večjimi žlicami. Naj mi občan Weston oprosti, če se mi zdi ta ponazoritev precej otročja1. Spomnila me je nekoliko na primero, h kateri se je zatekel Menenius Agrippa. Ko so rimski plebejci začeli stavko proti rimskim patricijem, jim je patricij Agrippa dejal, da patricijski želodec preskrbuje s hrano plebejske ude državnega telesa. Agrippa pa ni dokazal, kako le hraniš ude nekega človeka s tem, da polniš želodec drugega človeka. Občan Weston je s svoje strani pozabil, da je skleda, iz katere jedo delavci, napolnjena s celotnim produktom nacionalnega dela in da tisto, kar brani delavcem, da bi več zajeli iz nje, ni niti majhen obseg sklede niti borna množina njene vsebine, temveč samo majhen obseg njihovih žlic.
Kaka prevarantska umetnija omogoča kapitalistu, da vrača za 5 šilingov vrednost 4 šilingov? Ta, da poviša ceno blagu, ki ga prodaja. Toda ali je odvisno povišanje cen – ali bolj splošno – ali je odvisna sprememba v cenah blaga, ali so cene blaga same odvisne samo od kapitalistove volje? Ali so, nasprotno, potrebne neke okoliščine, da se ta volja uresniči? Če niso potrebne, tedaj postane poviševanje in zniževanje, nenehno nihanje tržnih cen nerešljiva uganka.
Ker predpostavljamo, da se ni dogodila prav nobena sprememba niti v produktivni sili dela niti v množini kapitala in uporabljenega dela niti v vrednosti denarja, v katerem se izraža vrednost produktov, temveč samo sprememba v ravni mezd: na kak način more tedaj to povišanje mezd vplivati na cene blaga? Pač samo tako, da vpliva na obstoječe razmerje med povpraševanjem po tem blagu in njegovo ponudbo.
Popolnoma resnično je, da delavski razred, če ga gledamo kot celoto, troši in mora trošiti svoj dohodek za življenjske potrebščine. Splošno povišanje ravni mezd bi torej povzročilo, da bi se povečalo povpraševanje po življenjskih potrebščinah in torej tudi povišale njihove tržne cene. Kapitalisti, ki producirajo te življenjske potrebščine, bi si za povišane mezde poiskali odškodnino na ta način, da bi povišali tržne cene svojemu blagu. Kako pa drugi kapitalisti, ki ne producirajo življenjskih potrebščin? In nikar ne mislite, da jih je samo peščica. Če pomislite, da troši dve tretjini nacionalne produkcije ena petina prebivalstva – neki član spodnje zbornice je pred kratkim ugotovil, da ju troši celo samo ena sedmina prebivalstva – tedaj boste razumeli, kakšen velikanski del nacionalnih produktov se mora producirati v obliki luksusnih predmetov ali zamenjavati za luksusne predmete in kakšna velikanska količina življenjskih potrebščin samih se mora zapravljati za sluge, konje, mačke itd. – zapravljanje, o katerem vemo iz izkušnje, da se vselej zelo omeji, če se povišajo cene življenjskih potrebščin.
Torej, v kakšnem položaju bi bili kapitalisti, ki ne producirajo življenjskih potrebščin? Za znižanje profitne mere, ki bi sledilo splošnemu povišanju mezd, bi si ne mogli poiskati odškodnine na ta način, da bi povišali cene svojemu blagu, ker bi se povpraševanje po tem blagu ne povečalo. Njihov dohodek bi se zmanjšal; in iz tega zmanjšanega dohodka bi morali plačati več za isto količino življenjskih potrebščin, ki so se podražile. Toda to bi še ne bilo vse. Ker bi se njihov dohodek zmanjšal, bi začeli manj izdajati za luksusne predmete in bi se torej zmanjšalo tudi njihovo medsebojno povpraševanje po njihovem lastnem blagu. Posledica tega zmanjšanega povpraševanja bi bila, da bi se znižale cene njihovega blaga. V teh industrijskih panogah bi se torej profitna mera znižala, in sicer ne samo v enostavnem razmerju s splošnim povišanjem ravni mezd, temveč v razmerju, ki bi ustrezalo hkrati splošnemu povišanju mezd, povišanju cen življenjskih potrebščin in znižanju v cenah luksusnih predmetov.
Kakšna bi bila posledica te razlike v profitnih merah za kapital, naložen v različnih industrijskih panogah? Seveda prav takšna, kakršna je vselej, kadarkoli se iz kakršnegakoli razloga spremeni poprečna profitna mera v različnih produkcijskih področjih. Kapital in delo bi odtekala iz manj donosnih produkcijskih panog v bolj donosne; in to odtekanje bi trajalo vse dotlej, dokler se ne bi ponudba v eni industrijski panogi povečala sorazmerno povečanemu povpraševanju, v drugih panogah pa zmanjšala sorazmerno zmanjšanemu povpraševanju. Po končani spremembi bi bila splošna profitna mera v različnih industrijskih panogah spet izenačena. Ker je prvotno vse to premeščanje nastalo le iz spremembe v razmerju med povpraševanjem po različnem blagu in njegovo ponudbo, bi posledica izginila, brž ko bi izginil vzrok, in cene bi se vrnile na poprejšnjo raven in v poprejšnje ravnotežje. Namesto da bi se znižanje profitne mere omejilo na nekatere industrijske panoge, bi postalo zaradi povišanja mezd splošno. Po naši predpostavki bi se nič ne spremenilo niti v produktivni sili dela niti v celotnem obsegu produkcije, le ta dani obseg produkcije bi spremenil svojo obliko. Večji del produktov bi obstajal v obliki življenjskih potrebščin, manjši del v obliki luksusnih predmetov ali – kar je isto – manjši del bi se zamenjaval za tuje luksusne predmete in bi se trošil v svoji prvotni obliki ali – kar je spet prav isto – večji del domačih produktov bi se zamenjaval za tuje življenjske potrebščine namesto za luksusne predmete. Posledica splošnega povišanja ravni mezd bi po začasnem nihanju tržnih cen bila torej samo ta, da bi se na splošno znižala profitna mera, ne da bi se cene blagu trajno spremenile.
Če bi mi kdo oporekal, češ da sem v tem dokazovanju predpostavljal, da se ves prirastek na mezdah porabi za življenjske potrebščine, tedaj odgovarjam, da sem izhajal iz predpostavke, ki bi bila najugodnejša za mnenje občana Westona. Če bi se prirastek na mezdah trošil za predmete, ki jih poprej delavci niso konsumirali, tedaj bi sploh ne bilo treba dokazovati, da se je kupna moč delavstva resnično povečala. Ker pa se je njegova kupna moč povečala samo zato, ker so se povišale mezde, mora to povečanje njegove kupne moči natanko ustrezati zmanjšanju kupne moči pri kapitalistih. Celotno povpraševanje po blagu bi se torej ne povečalo, le sestavni deli tega povpraševanja bi se vzajemno spremenili. Povečano povpraševanje na eni strani bi se izravnalo z zmanjšanim povpraševanjem na drugi strani. Ker bi tako ostalo celotno povpraševanje nespremenjeno, bi se nikakor ne mogle spremeniti tržne cene blaga.
Stojite torej pred tole dilemo: ali se troši prirastek na mezdah enakomerno za vse predmete potrošnje – tedaj se mora povečano povpraševanje na strani delavskega razreda izravnati z omejenim povpraševanjem na strani kapitalističnega razreda – ali pa se troši prirastek na mezdah samo za nekatere predmete, katerih tržne cene se začasno povišajo. Posledica tega bi bila, da bi se v nekaterih industrijskih panogah profitna mera povišala, v drugih pa znižala, in to bi povzročilo spremembo v porazdelitvi kapitala in dela, ki bi trajala tako dolgo, dokler se ne bi ponudba v nekaterih industrijskih panogah povečala ustrezno povečanemu povpraševanju, v drugih industrijskih panogah pa zmanjšala ustrezno zmanjšanemu povpraševanju. Pri prvi predpostavki bi se v cenah blaga nič ne spremenilo. Po drugi predpostavki bi po kratkem nihanju tržnih cen zdrknile menjalne vrednosti blaga na prvotno raven. Tako pri prvi kakor pri drugi predpostavki pa bi splošno povišanje ravni mezd navsezadnje ne povzročilo nič drugega kakor to, da bi se na splošno znižala profitna mera.
Da bi vam občan Weston razvnel domišljijo, vas je zaprosil, da pomislite, kakšne težave bi nastale, če bi se mezde angleških kmetijskih delavcev na splošno povišale od 9 šilingov na 18 šilingov. “Pomislite,” je vzkliknil, “kako silovito bi se povečalo povpraševanje po življenjskih potrebščinah in kako strahovito bi se zaradi tega povišale njihove cene!” Vsi pa veste, da je povprečna mezda ameriškega kmetijskega delavca več kot dvakrat večja od mezde angleškega kmetijskega delavca, čeprav so cene kmetijskih pridelkov v Združenih državah nižje kakor v Združenem kraljestvu, čeprav je celotno razmerje med kapitalom in delom v Združenih državah isto kakor v Angliji in čeprav je celotna letna produkcija v Združenih državah mnogo manjša kakor v Angliji. Zakaj torej bije naš prijatelj plat zvona? Preprosto zato, da bi nas odvrnil od dejanskega problema. Povišanje mezd od 9 šilingov kar takoj na 18 šilingov bi bilo takojšnje povišanje za 100 odstotkov. Mi pa sploh ne razpravljamo o vprašanju, ali bi se lahko splošna raven mezd v Angliji nenadoma povišala za 100 odstotkov. Sploh nimamo prav nič opraviti z velikostjo povišanja, ki je v vsakem praktičnem primeru odvisna od danih razmer in jim mora ustrezati. Raziskati nam je le vprašanje, kako bi učinkovalo splošno povišanje ravni mezd, pa najsi bi se omejilo samo na en odstotek.
Puščam ob strani 100-odstotno zvišanje, ki si ga je izmislil prijatelj Weston, in vas opozarjam na dejansko zvišanje mezd, ki so ga doživeli v Veliki Britaniji od l. 1849 do l. 1859.
Vsi poznate zakon o deseturnem, ali pravilneje, o desetinpolurnem delovnem dnevu, ki je v veljavi od l. 1848. To je bila ena največjih ekonomskih sprememb, ki smo ji bili priče. To je bilo nenadno in neprostovoljno povišanje mezd, in to ne v kakih lokalnih poslovnih panogah, temveč v vodilnih industrijskih panogah, s katerimi obvladuje Anglija svetovni trg. To povišanje mezd je potekalo v izjemno neugodnih okoliščinah. Doktor Ure, profesor Senior in vsi drugi oficialni ekonomski govorci buržoazije so dokazovali – in priznati moram, da z veliko bolj utemeljenimi razlogi kakor naš prijatelj Weston – da bo s tem zazvonil mrtvaški zvon angleški industriji. Dokazovali so, da to ni le navadno povišanje mezd, temveč da je to povišanje mezd, ki mu je vzrok in podlaga zmanjšanje množine porabljenega dela. Trdili so, da je ravno dvanajsta ura, ob katero naj pride kapitalist, tista edina ura, ki mu prinaša njegov profit. Grozili so, da se bo zmanjšala akumulacija, da se bodo cene povišale, da bomo izgubili trg, da se bo skrčila produkcija, kar bo spet vplivalo na mezde, in končno bo sledil propad. Prav res, izjavljali so, da so zakoni Maksimilijana Robespierra o maksimalnih cenah prava malenkost v primeri s tem;2 in v nekem smislu so imeli prav. No, in kaj se je rodilo iz tega? Povišale so se denarne mezde tovarniških delavcev, čeprav se je skrajšal delovni dan, zelo se je pomnožilo število zaposlenih tovarniških delavcev, cene njihovih produktov so se neprenehoma nižale, čudovito se je razvila produktivnost njihovega dela, neverjetno in čedalje bolj so se širili trgi za njihovo blago. L. 1861 sem v Manchestru na sestanku Društva za pospeševanje znanosti sam slišal, ko je g. Newman3 priznal, da so se on, dr. Ure, Senior in vsi drugi oficialni veleumi ekonomske znanosti zmotili, medtem ko je instinkt ljudstva zadel pravo. Omenjam g. W. Newmana, ne profesorja Francisa Newmana, ker zavzema odlično mesto v ekonomski znanosti kot sotrudnik in izdajatelj g. Thomasa Tooka “History of Prices” [“Zgodovine cen”], tega sijajnega dela, ki raziskuje zgodovino cen od l. 1793 do l. 1856. Če bi bila pravilna fiksna ideja4 našega prijatelja Westona o fiksnem znesku mezd, o fiksnem obsegu produkcije, o fiksni stopnji produktivnosti dela, o fiksni in nespremenljivi volji kapitalistov in vsa druga njegova fiksnost in dokončnost, tedaj bi zadel pravo prof. Senior s svojimi zloveščimi prerokovanji in zmotil bi se bil Robert Owen, ki je že l. 1816 razglasil, da je splošno skrajšanje delovnega dne prvi pripravljalni korak na poti k osvoboditvi delavskega razreda, in ki je to skrajšanje splošnemu predsodku takratne dobe nakljub na svojo pest zares izvedel v svoji tekstilni tovarni v New Lanarku.
Prav v tistem obdobju, ko je bil uveden zakon o deseturnem delu in ko so se zaradi tega povišale mezde, pa so se iz razlogov, ki mi jih tule ni treba navajati, v Veliki Britaniji na splošno povišale mezde poljedelskih delavcev.
Da bi ne bilo kakih nesporazumov, naj prej pripomnim še nekaj stvari, čeprav to ni nujno potrebno za moj neposredni namen.
Če je dobival nekdo 2 šilinga mezde na teden in če se mu je povišala mezda na 4 šilinge, tedaj se je raven mezde povišala za 100 odstotkov. Če izrazim to kot povišanje ravni mezd, se zdi to sijajna stvar, čeprav je dejanska vsota mezde, to se pravi 4 šilingi na teden, še vedno klavrno majhna mezda, ki ti zadostuje komaj za pasje življenje. Zato nikar ne dajte, da bi vas zaslepile lepo doneče številke, ki govore o odstotkih povišanja ravni mezd. Vselej morate vprašati: kakšen je bil prvotni znesek mezde?
Dalje boste razumeli tudi to: če bi imelo deset delavcev vsak po 2 šilinga na teden, pet delavcev vsak po 5 šilingov in pet delavcev vsak po 11 šilingov na teden, tedaj bi vseh dvajset delavcev skupaj prejemalo na teden 100 šilingov ali 5 funtov šterlingov. Če bi se povečala celotna vsota njihovih tedenskih mezd za, recimo, 20 odstotkov, tedaj bi se povišale mezde od 5 funtov šterlingov na 6 funtov šterlingov. Če vzamemo popreček, tedaj bi lahko dejali, da se je splošna raven mezd povišala za 20 odstotkov, čeprav bi dejansko ostala mezda desetih delavcev nespremenjena in čeprav bi se mezda prve skupine petih delavcev povišala le od 5 šilingov na 6 šilingov in mezda druge skupine petih delavcev od 55 šilingov na 70 šilingov. Za polovico delavcev bi se položaj sploh nič ne izboljšal, za četrtino delavcev bi se samo neznatno izboljšal in samo za eno četrtino delavcev bi se položaj zares izboljšal. In vendarle bi se celotna vsota mezd teh dvajsetih delavcev povišala za 20 odstotkov, če računamo to povišanje poprečno, kar pa se tiče celotnega kapitala, ki zaposluje te delavce, in cen blaga, ki ga ti delavci producirajo, bi bilo to popolnoma isto, kakor da je doletelo to poprečno povišanje mezd vse v enaki meri. Ker so normalne mezde poljedelskih delavcev zelo različne v raznih grofijah Anglije in Škotske, bi bilo to povišanje mezd zanje zelo neenako.
Končno so bili v tem obdobju, ko so se tako poviševale mezde, na delu tudi nasprotni vplivi, kakor npr. novi davki, ki jih je povzročila ruska vojna, obširno rušenje stanovanjskih hiš kmetijskih delavcev itd.
Po teh predhodnih pripombah nadaljujem in ugotavljam, da se je povišala poprečna raven mezd kmetijskih delavcev v Veliki Britaniji od leta 1849 do leta 1859 približno za 40 odstotkov. Lahko bi vam navedel številne podrobnosti, da bi dokazal svojo trditev, toda za sedanji moj namen se mi zdi čisto zadosti, da vas opozorim na vestno in kritično predavanje “The forces used in Agriculture” [“Sile, ki jih uporabljamo v poljedelstvu”], ki ga je imel l. 1860 pokojni g. John C. Morton v londonski Družbi za umetnost. G. Morton navaja statistične podatke iz računov in drugih avtentičnih dokumentov, ki jih je zbral pri približno sto farmarjih, bivajočih v dvanajstih škotskih in petintridesetih angleških grofijah.
V skladu z mnenjem našega prijatelja Westona, in če s tem povežemo hkratno zvišanje mezd tovarniških delavcev, bi se morale v obdobju od l. 1849 do l. 1859 močno povišati cene kmetijskih pridelkov. Toda kaj se je zgodilo v resnici? Kljub vojni z Rusijo in kljub temu, da so si sledile slabe letine od l. 1854 do l. 1856, se je znižala poprečna cena pšenice, ki je glavni angleški poljedelski pridelek, od približno 3 funtov šterlingov za quarter v letih 1838 do 1848 na približno 2 funta šterlinga in 10 šilingov za guarter v letih 1849 do 1859. To se pravi, da se je znižala cena pšenici za več kakor 16 odstotkov, hkrati pa so se zvišale mezde kmetijskih delavcev poprečno za 40 odstotkov. Če primerjamo konec tega obdobja z njegovim začetkom, l. 1859 z l. 1849, tedaj vidimo, da se je prav v tem obdobju zmanjšal uradno ugotovljeni pavperizem od 934.419 na 860.470 in je torej razlika 73.949. Priznam, da je to zelo majhno zmanjšanje, ki je v naslednjih letih spet izginilo, zmanjšanje pa je vendarle.
Lahko bi kdo dejal, da se je zaradi odprave žitnih zakonov uvoz tujega žita v obdobju od l. 1849 do l. 1859, če primerjamo to obdobje z obdobjem od l. 1838 do l. 1848, več kot podvojil. In kaj bi to pomenilo? S stališča občana Westona bi človek pričakoval, da bi moralo to nenadno, velikansko in nepretrgano naraščajoče povpraševanje na tujih trgih dvigniti cene kmetijskih pridelkov na teh trgih neznansko visoko, ker je učinek naraščajočega povpraševanja isti, najsi prihaja to povpraševanje od zunaj ali od znotraj. Kako pa je bilo v resnici? Razen nekaj let, ko je bila letina slaba, je bilo v vsem tem obdobju pogubno padanje žitnih cen stalni predmet tarnanja v Franciji; Amerikanci so morali spet in spet sežigati svoj presežni produkt; in Rusija je, če smemo verjeti g. Urquhartu, podpihovala državljansko vojno v Združenih državah, ker je yankeejevska konkurenca spodrivala izvoz njenih poljedelskih pridelkov na evropske trge žita.
Če trditev občana Westona reduciramo na njeno abstraktno obliko, bi pomenila tole: vsako povečanje povpraševanja nastaja vselej na osnovi določene množine produkcije. Torej se zaradi tega povpraševanja ne more nikdar povečati ponudba predmetov, po katerih je povpraševanje, temveč se more povečati samo njihova cena v denarju. Toda že vsakdanje opazovanje nam kaže, da povečano povpraševanje v nekaterih primerih sploh nič ne spreminja tržnih cen blaga, v drugih primerih pa povzroči začasno zvišanje tržnih cen, kateremu sledi povečana ponudba, in ta je potem vzrok, da zdrknejo cene spet na svojo prvotno raven, v mnogih primerih celo pod prvotno raven. Ali so vzrok povečanega povpraševanja povišane mezde ali kaj drugega, to ne spreminja prav nič pogojev problema. S stališča občana Westona je bilo prav tako težavno razložiti splošni pojav kakor pojav, do katerega prihaja v izjemnih okoliščinah zvišanih mezd. Njegov argument torej ne dokazuje ničesar v vprašanju, ki ga obravnavamo. Izražal je samo njegovo zadrego, v katero je prišel, ko je hotel pojasniti zakone, po katerih povzroča naraščanje povpraševanja naraščanje ponudbe, a ne končnega povišanja tržnih cen.
1 V originalu je neprevedljiva besedna igra: spoon = žlica in tepec, spoony = neumen, plehek. – Uredn.
2 Zakone o maksimumu je izdal v francoski buržoazni revoluciji l. 1793 jakobinski konvent. Določali so stalne najvišje cene za razno blago in maksimalno mezdo. – Uredn.
3 Marx misli tu W. Newmarcha, o katerem govori tudi v “Kapitalu”, kjer ime piše pravilno, medtem ko gre tu za pomoto. Tudi letnica ni prava: Newmarch je predaval na sestanku leta 1861. – Uredn.
4 V tekstu je neprevedljiva besedna igra: vsiljive ideje – fixed ideas, nespremenljiv – fixed. – Uredn.