Karl Marx
Beda filozofije
Drugo poglavje: Metafizika politične ekonomije
"Vsako naraščanje mezd ima lahko le ta učinek da se zviša cena žitu, vinu itd., da nastaja draginja. Kaj je namreč mezda? Mezda je lastna cena za žito itd. mezda je polna cena vsake stvari. Pojdimo še dalje! Mezda je sorazmerje elementov, ki sestavljajo bogastvo in ki jih delavske množice vsak dan reproduktivno trošijo. Mezde podvojiti ... se torej pravi slehernemu producentu pustiti večji delež, kot je njegov produkt, kar pa je protislovje. Če pa se omejuje zvišanje mezde le na majhno število industrij, povzroči to splošno motnjo v menjavi, škratka, draginjo ...
Izjavljam, da je nemogoče, da se ne bi končale stavke, ki prinašajo povišanje mezd, s splošno podražitvijo; to je prav tako res, kot je dvakrat dve štiri."
(Proudhon, I. zv., str. 110, 11.)
Zanikamo vse te trditve, razen da je dvakrat dve štiri.
Prvič: splošnih podražitev ni. Če bi se cene vseh stvari podvojile istočasno z mezdami, to ne bi bila nikaka sprememba v čenah, ampak le sprememba v izrazih.
Dalje, splošno zvišanje mezd ne more nikoli pripeljati do bolj ali manj splošne podražitve blaga. Zakaj če bi zaposlovale vse industrije isto število delavcev v sorazmerju s fiksnim kapitalom ali z orodjem, ki ga uporabljajo, bi splošno zvišanje mezd povzročilo splošen padec dobičkov in tržna cena blaga se ne bi spremila.
Ker pa razmerje med nočnim delom in fiksnim kapitalom ni isto v različnih industrijah, bodo vse industrije, ki uporabljajo sorazmerno več fiksnega kapitala in manj delavcev, prej ali slej prisiljene, da ceno svojemu blagu znižajo. V nasprotnem primeru, če bi se cena njihovega blaga ne znižala, bi se njihov dobiček zvečal nad skupno profitno stopnjo. Stroji ne prejemajo mezde. Splošno zvišanje mezd bi torej manj prizadelo industrije, ki uporabljajo v primeri z drugimi več strojev kot delavcev. Ker pa se konkurenca vedno nagiba k temu, da izenačuje dobičke, bi bili dobički, ki bi se dvignili nad poprečje, le začasni. Ne glede na nekatera nihanja bi splošno zvišanje mezd ne imelo za posledico splošne podražitve, kakor trdi g. Proudhon, temveč delno zniževanje cen, to se pravi, zniževanje tržnih cen blaga, ki ga izdelujemo predvsem s stroji.
Večanje in zmanjševanje dobička in mezd izraža le razmere, v katerem so kapitalisti in delavci deležni produkta delovnega dne, ne da bi v večini primerov to vplivalo na ceno produkta. Da pa se "stavka, ki prinaša povišanje mezde, končuje s splošno podražitvijo in celo z draginjo" - so ideje, ki se lahko rode le v možganih nerazumljenega poeta.
V Angliji so stavke redno dajale pobudo za izume in uporabo novih strojev. Stroji, smemo reči, so bili orožje, ki so ga uporabljali kapitalisti, da bi zlomili uporno strokovno delo. Sef-acting mule [avtomatska predilnica], največja iznajdba moderne industrije, je izločila iz boja uporne tkalce. Tudi če delavska združenja in stavke ne bi imele nobenega drugega uspeha kot to, da spodbujajo proti sebi prizadevanja mehanskega genija, bi že s tem silno vplivale na razmah industrije.
"V nekem članku," nadaljuje g. Proudhon, "ki ga je gs. Léon Faucher objavil septembra leta 1845, berem, da se angleški delavci že nekaj časa manj ukvarjajo z združevanjem, kar je gotovo napredek za katerega jim lahko le čestitamo; da pa izvira to izboljšanje morale delavcev predvsem iz njihove ekonomske izobrazbe. Mezde niso odvisne od tovarnarjev, je vzkliknil na nekem shodu v Boltonu neki predilec; v času slabih trgovskih poslov so gospodarji tako rekoč le biči, ki jih uporablja nujnost in ki morajo tepsti, radi ali neradi. Regulativno načelo je razmerje med ponudbo in povpraševanjem in v tem so gospodarji brez moči ...
",A la bonne heure' [sijajno]" vzklika g. Proudhon, to so vam dobro vzgojeni delavci, vzorni delavci itd., itd. "Še te nadloge je manjkalo Angliji; čez Kanal ne bo prišla."
(Proudhon, I. zv., str. 261, 262.)
Od vseh angleških mest se je prav v Boltonu najbolj razvil radikalizem. Delavci iz Boltona so znani kot revalucionarji prve vrste. V času velikega gibanja proti žitnim zakonom so angleški tovarnarji menili, da se bodo lahko zemljiškim posestnikom postavili po robu le, če bodo povedli v boj delavce. Toda interesi delavcev niso bili nič manj nasprotni interesom tovarnarjev, kot so bili interesi tovarnarjev nasproti interesom zemljiških posestnikov; in tako so seveda morali tovarnarji na delavskih sestankih vedno kloniti. Kaj so storili tovarnarji? Da bi rešili videz, so organizirali mitinge, na katerih so imeli večino delovodje, majhno število njim vdanih delavcev in prijatelji trgovine v pravem pomenu. Ko so se potem skušali udeležiti teh mitingov tudi pravi delavci, da bi protestirali proti tem ponarejenim demonstracijam, kot se je to zgodilo v Boltonu in Manchestru, so jim prepovedali vstop s pojasnilom, da gre za ticket-meeting. Pod tem imenom je razumeti shod, na katerega spuščajo samo ljudi, ki imajo vstopnico. Pri vsem tem so te javne shode oznanjali lepaki po zidovih. Vselej, kadar je bil tak shod, so časniki tovarnarjev prinesli veličastno podrobno poročilo o govorih na shodu. Niti reči ni treba, da so imeli te govore delovodje. Londonski časniki so jih prinašali dobesedno. G. Proudhon je imel smolo, da je imel delovodje za navadne delavce in jim izrecno prepovedal, da bi prekoračili Kanal.
Če so stavke v letih 1844 in 1845 zbujale manjšo pozornost kot prej, je bila vzrok za to okoliščina, da so bila to za angleško industrijo prva leta prosperitete po letu 1837. Pri vsem tem pa ni razpadel noben od trades-unions [sindikatov].
Poslušajmo zdaj delovodje iz Baltona! Po njhovem mnenju tovarnarji niso gospodarji mezde, ker niso gospodarji cene produktov; gospodarji cene produktov pa niso zato, ker niso gospodarji svetovnega trga. Iz tega razloga so dali razumeti, da ni treba snovati nobenih združenj, ki bi imela namen izsiliti od gospodarjev zvišanje mezde. G. Proudhon pa jim prepoveduje združevanje iz strahu, da ne bi to pripeljalo do zvišanja mezde, kar bi obenem prineslo splošno draginjo. Ni nam treba poudarjati, da so dolovodje in g. Proudhon v eni stvari enega srca in ene duše: v mnenju, da pomeni zvišanje mezd tudi zvišanje cen produktov.
Toda ali je strah pred draginjo resnični vzrok sovraštva g. Proudhona? Ne. Na delovodje z Baltona je nejevoljen le zato, ker določajo vrednost s ponudbo in povpraševanjem in se ne brigajo za konstituirano vrednost, za vrednost, ki je šla skozi stanje konstituiranja, za konstituiranje vrednosti, ki vključuje nenehno zamenljivost in vse druge proporcionalnosti razmerij in razmerja proporcionalnosti, ki jim gre ob boku Previdnost.
"Delavska stavka je nezakonita in tega ne pravi le kazenski zakonik, ampak tudi ekonomski sistem in nujnost obstoječega reda ...
"Lahko trpimo, da sleherni posamezen delavec svobodno razpolaga s svojo osebo in svojimi rokami; toda družba ne more dopustiti, da bi si delavci drznili z združenji delati silo monopolu."
(I. zv., str. 334 in 335.)
G. Proudhon nam hoče prikazati neki člen iz kazenskega zakonika kot splošen in nujen rezultat odnosov meščanske produkcije.
V Angliji so združenja dovljena s parlamentarnim zakonom in prav ekonomski sistem je prisilil parlament, da je z zakonom razglasil to dovoljenje. Ko je moral parlament leta 1825 pod ministrom Huskissonom spremeniti zakonodajo, da bi jo bolj uskladil z razmerami, ki so izhajale iz svobodme konkurence, je moral nujno odpraviti vse zakone, ki so prepovedovali delavska združenja. Kolikor bolj se razvijata moderna industrija in konkurenca, toliko bolj se pojavljajo elementi, ki vzbujajo in pospešujejo združevanja; brž ko so postala združenja ekonomsko dejstvo in se od dne do dne bolj krepijo, morajo postati v kratkem tudi zakonsko dejstvo.
Zato dokazuje tisti člen v Code pénal [francoskem kazenskem zakoniku] kvečjemu to, da moderna industrija in konkurenca za konstituante in cesarstva še nista bili dovolj razviti.
Ekomomi in socialisti [fueristi in ovenisti; utopični socialisti - urednik] so si edini v tem, da obsojajo združenja. Le da svoje obsodbe različno utemeljujejo.
Ekonomi govore delavcem:
Ne združujte se! Če se združujete, ovirate redni razvoj industrije, preprečujete, da bi tovarnarji izpolnjevali naročila, motite trgovino in pospešujete podiranje strojev, zavoljo katerih postaja vaše delo deloma odveč in ste tako prisiljeni, da sprejemate še nižje mezde. Sicer pa je to jalov posel. Vašo mezdo vedno določa razmerje iskanih in ponujanih rok. Upirati se večnim zakonom politične ekonomije je prav tako smešno kot nevarno početje.
[Utopični] Socialisti pravijo delavcem:
Ne združujte se, kajti kaj boste končno imeli od tega? Zvišanje mezde? Ekonomi vam bodo jasno dokazali, da bo tistim nekaj krajcarjem, ki jih utegnete v ugodnem primeru pri tem za kratek čas dobiti, sledila trajna zguba. Spretni računarji vam bodo dokazali, da potrebujete leta, da bi z zvišanjem mezde izvlekli komaj za stroške, ki ste jih morali imeti z organizacijo in vzdrževanjem združenja.
Ne glede na to denarno vprašamje vam mi kot socialisti pravimo, da zato ne boste nič manj delavci, medtem ko bodo gospodarji slej ko prej ostali vedno gospodarji. Torej nobenih združenj, nobene politike, kajti ali ne pomeni to, da se združujete, uganjati politiko?
Ekonomi hočejo, naj ostanejo delavci v taki družbi, kot je nastala in kot so jo v svojih priročnikih orisali in zapečatili.
[Utopični] socialisti hočejo, naj puste delavci staro družbo pri miru; da bi toliko laže prišli v novo družbo, ki so jim jo tako skrbno izdelali.
Kljub enim in drugim, kljub priročnikom in utopijam se z razvojem in večanjem moderne industrije združenja niso niti za trenutek prenehala razvijati in rasti. To je danes tako zelo res, da razvojna stopnja združenj v kaki deželi natančno označuje položaj, ki ga zavzema ta dežela v hierarhiji svetovnega trga. Anglija, ki ima najbolj razvito industrijo, ima največja in najbolje organizirana združenja.
V Angluji se niso omejili na delna združenja, ki ne bi imela nobenega drugega namena kot zvesti posamezno stavko in ki bi z njo vred spet izginila. Organizirali so trajna združenja Trades Unions, ki so delavcem obramba v njihovih bojih s podjetniki. A danes so vsi ti krajevni trades unions zbirajo v National Asociation of United Trades, ki ima osrednji odbor v Londonu in ki šteje že 80 000 članov. Te stavke, združenja in trades unions so oživela istočasno s političnimi boji delavcev, ki z imenom chartistov sestavljajo danes veliko politično stranko.
Prvi poskusi delavcev, da bi se asociirali, imajo vedno obliko združenja.
Velika industrija združi na istem mestu veliko množico med seboj neznanih ljudi. Konkurenca jih interesno ločuje. Toda ohranitev mezde, ta skupni interes proti njihovim delodajalcem, jih združuje v skupni misli na odpor - v združenju. Tako ima združenje vedno dvojni namen: odpraviti medsebojno konkurenco med njimi, da bi lahko skupno konkurirali kapitalu. Če je bil prvi namen odpora le ohranitev mezd, se spočetka še osamljena združenja formirajo v skupine v tisti meri, kot se po svoji strani združujejo kapitalisti z mislijo na represijo; ohranitev združenja proti slej ko prej združenemu kapitalu postaja potrebnejša od ohranitve mezde. To je tako res, da se angleški ekonomi čudijo, ko vidijo, da žrtvujejo delavci velik del svoje mezde za združenja, ki so jih po mnenju ekonomov organizirali le zavoljo mezde. V tem boju, ki je prava državljanska vojna, se združujejo in razvijajo vse prvine za bitko, do katere mora priti. Ko pride do tod, dobi združenje politični značaj.
Ekonomske razmere so najprej spremenile velik del prebivalstva v delavce. Gospostvo kapitala je tej množici ustvarila skupen polažaj, skupne interese. Tako je ta množica že razred naproti kapitalu, toda še ne za sama sebe. V boju, ki smo ga označili le v nekaterih fazah, se ta množica združi in se konstituira kot razred za samega sebe. Interesi, ki jih brani, postanejo razredni interesi. Boj razreda proti razredu pa je politilčen boj.
Pri meščanstvu moramo razlikovati dve fazi: fazo, v kateri se je pod vlado fevdalizma in absolutne monarhije konstituiralo kot razred, ter fazo, v kateri je že konstituirano kot razred zrušilo fevdalno gospostvo in monarhijo, da bi družbo spremenilo v meščansko. Prva faza je bila daljša in je zahtevala večjih naprav. Tudi meščanstvo je začelo boj proti fevdalizmu z delnim združevanjem.
Bilo je mnogo raziskovanj, ki naj bi odkrila razne zgodovinske faze, skozi katere je šlo meščanstvo od mestne občine pa vse do svojega konstituiranja kot razred.
Toda ko gre za ta, da si pridejo raziskovalci čisto na jasno glede stavk, združenj in drugih oblik, v katerih oblikujejo proletarci pred našimi očmi svojo organizacijo kot razred, prevzema ene dejanski strah in kažejo drugi transcendentalen prezir.
Neki zatiran razred je življenjski pogoj vsake družbe, ki sloni na razrednem naspratju. Osvoboditev zatiranega razreda torej nujno vključuje tvorjenje nove družbe. Da bi se zatirani razred lahko osvobodil, je treba, da že dosežene produktivne moči [pouvoirs] in obstoječa družbena razmerja me morejo več obstajati drug poleg drugega. Od vseh produkcijskih instrumentov je največja produktivna moč revolucionarni razred sam. Organiziranje revolucionarnih elementov kot razreda predpostavlja eksistenco vseh produktivnih sil, ki so se sploh mogle razviti v okviru stare družbe.
Ali se to pravi, da bo po zrušenju stare družbe prišlo novo razredno gopostvo, ki bo imelo svoj vrh v novi politični moči? Ne.
Pogoj osvoboditve delavskega razreda je odprava vseh razredov, kot je bil pogoj za osvoboditev tretjega stanu, pogoj meščanskega reda, odprava vseh stanov.
Delavski razred bo v toku svojega razvoja postavil na mesto stare občanske družbe [société civile] asociacijo, ki bo izključevala razrede in njihov antagonizem, in tedaj ne bo več prave politične moči, ker je prav politična moč uradni povzetek antagonizma v meščanski družbi.
Medtem pa je antagonizem med proletariatom in buržoazijo boj razreda proti razredu, boj, ki pomeni v svoji skrajni obliki totalno revolucijo. Sicer pa, ali se je treba čuditi, da se družba, ki sloni na razrednem nasprotju, končuje z brutalnim protislovjem, z bojem moža proti možu kot s končno rešitvijo?
Nikar ne recite, da družbeno gibanje izkjučuje politično gibanje! Ni političnega gibanja, ki ne bi bilo obenem tudi družbeno.
Le v takem redu stvari, v katerem ne bo razredov in razrednega nasprotja, bodo družbene evolucije prenehale biti politične revolucije. Do tedaj pa bo na predvečer sleherne splošne družbene preobrazbe zadnja beseda družbene znanosti vselej:
"Boj ali smrt; krvava vojna ali ničes. Tako neizprosno je postavljeno vprašanje."
George Sand