Karl Marx
Beda filozofije
Drugo poglavje: Metafizika politične ekonomije

§ 3. Konkurenca in monopol

G. Proudhon začenja z obrambo večne nujnosti konkurence proti tistim, ki jo hočejo nadomestiti s tekmovanjem [emulation].

Ni "tekmovanja brez namena" in ker "je predmet sleherne strasti nujno analogen s strastjo samo: zaljubljencu ženska, častihlepnežu oblast, skopuhu zlato, pesniku lovorov venec - je torej predmet industrijskega tekmovanja nujno profit. Tekmovanje ni nič drugega kot konkurenca sama."

Konkurenca je tekmovanje glede na profit. Ali je industrijsko tekmovanje nujno tekmovanje glede na profit, tj. konkurenca? G. Proudhon ta dokazuje, tako da to zatrjuje. Videli samo: zatrjevati mu pomeni dokazovati, kot mu predpostavljati pomeni zanikati.

Če je neposredni objekt zaljubljenca ženska, potem je neposredni objekt industrijskega tekmovanja produkt in ne profit.

Konkurenca ni industrijsko, ampak trgovsko tekmovanje. Dandanes tekmuje industrija le glede na trgovino. V ekonomskem življenju modernih ljudstev so celo dobe, ko zajame ves svet neke vrste vrtoglavica, da si pridobiva dobičke, ne da bi produciral. Ta špekulacijska vrtoglavica, ki se periodično ponavlja; razodeva pravi značaj konkurence, ki se skuša izmuzniti nujnim pogojem industrijskega tekmovanja.

Če bi rekli v 14. stoletju obrtniku, da bodo privilegiji in vsa fevdalna organizacija industrije odpravljeni in da preide na njihovo mesto industrijko tekmovanje, imenovano kankurenca, bi vam bil odgovoril, da so organizirana konkurenca prav privilegiji raznih korporacij, cehov in bratovščin. G. Proudhon ne pravi nič boljšega, ko pravi, "da ni tekmavanje nič drugega kot konkurenca sama".

"Odredite, da bo od 1. januarja 1847 vsakomur zajamčeno delo in zaslužek, pa bo takoj sledilo veliki napetosti v industriji strašno mrtvilo."

[I, str. 189.]

Namesto predpostavke, namesto afirmacije in negacije, imamo zdaj odredbo, ki jo g. Proudhon izdaja izrecno zato, da bi dokazal nujnost kankurence, njeno večnost kot kategorije itd.

Če si domišljamo, da je treba le odredb, da se rešimo konkurence, se je ne bomo nikoli rešili. In če kdo žene stvari tako daleč, da predlaga, naj se konkurenca odpravi, mezda pa ohrani, tedaj predlaga naj se s kraljevim ukazom odredi neki nesmisel. Toda ljudstva ne ravnajo po kraljevem ukazu. Preden bi izdali takele ukaze, bi morali narodi do temeljev spremeniti vsaj svoje industrijske in politične življenjske pogoje, torej ves svoj način življenja.

G. Proudhon bo v svoji neomajni trdni veri odgovoril, da je to hipoteza o "preobrazbi naše narave brez primere v zgadovini" in da ima na osnovi ne vem katerega ukaza pravico, "da nas izključi iz diskusije".

G. Proudhon ne ve, da je vsa zgodovina le nenehno spreminjanje človeške narave.

"Ostanimo pri dejstvih! Francoska revolucija je bila izvedena prav tako za industrijsko kot za politično svobodo; in čeprav Francija leta 1789 - povejmo odkrito - ni spoznala vseh posledic načela, katerega je zahtevala, se vendar ni motila niti v svojih željah niti v svojih pričakovanjih. Kdor bi poskušal to tajiti, zgubi v mojih očeh pravico kritizirati. Nikoli ne bom razpravljal z nasprotnikom ki v načelu dopušča da se je petindvajset milijonov ljudi samo od sebe zmotilo ... Če konkurenca ne bi bila načelo socialne ekonomije, ukaz usode, nujnost človeške duše, zakaj potem niso mislili na to, da bi korporacije, bratovščine in cehe rajši p o p r a v i l i, namesto da so jih o d p r a v i l i?"

[I, str. 191, 192.]

Ker so torej Francozi 18. stoletja odpravili korporacije, bratovščine in cehe, namesto da bi jih modificirali, morajo Francozi 19. stoletja modificirati konkurenco, namesto da bi jo odpravili. Ker je v 18. stoletju zavladala v Franciji konkurenca kot nasledek zgodovinskih potreb, ne smemo na osnovi drugih zgodovinskih potreb v 19. stoletju te konkurence uničiti. G. Proudhon, ki ne razume, da je bila uveljavitev konkurence povezana z dejanskim razvoje ljudi 18. stoletja, dela iz konkurence nujnost človeške duše IN PARTIBUS INFIDELIUM. Kaj bi naredil iz "velikega Colberta" za 17. stoletje?

Po revoluciji je prišlo sedanje stanje stvari. G. Proudhon črpa dejstva tudi iz tega stanja, da bi pokazal večnost konkurence, ko dokazuje, da so vse industrije, v katerih ta kategorija še ni dovolj razvita, v nižjem in slabem stanju.

Govoriti, da nekatere industrije še niso na višini konkurence, da so druge še pod ravnijo meščanske proizvodnje, je besedičenje, ki v ničemer ne dokazuje večnosti konkurence.

Vso logiko g. Proudhona lahko povzamemo takole: Konkurenca je družbeno razmerje, v katerem danes razvijamo svoje produktivne sile. Tej resnici g. Proudhon sicer ne daje logičnega razvoja, ampak ji daje oblike, ki so pogosto zelo lepo razvite, ko pravi, da je konkurenca industrijsko tekmovanje, današnji način svobodnega bivanja, odgovornost v delu, konstituiranje vrednosti, pogoj za nastop enakosti, načelo družbene ekonomije, ukaz usode, nujnost človeške duše, navdih večne pravičnosti, svoboda v delitvi, delitev v svobodi, ekonomska kategorija.

"Konkurenca in asociacija se med seboj podpirata. Daleč od tega, da bi se izključevali, se niti ne razhajata. Kdor pravi konkurenca, že predpostavlja skupni cilj. Konkurenca torej ni egoizem in zmota socializma, ki je najbolj vredna obžalovanja, je, da je videl v njej rušenje družbe."

[I, str. 223.]

Kdor pravi konkurenca, pravi skupni cilj; in to na eni strani dokazuje, da je konkurenca asociacija, na drugi pa, da konkurenca ni egoizem. In mar ta, ki reče egoizem, ne reče tudi skupen cilj? Vsak egoizem se izvaja v družbi in ker družba je. Predpostavlja torej družbo, to se pravi, skupne cilje, skupne potrebe, skupna produkcijska sredstva itd. itd. Ali je morda to razlog, da se konkurenca in tista asociacija, o kateri govore socialisti, niti ne razhajata?

Socialisti vedo zelo dobro, da temelji današnja družba na konkurenci. Kako naj očitajo konkurenci, da ruši današnjo družbo, ko pa jo hočejo sami zrušiti? In kako naj konkurenci očitajo, da ruši prihodnjo družbo, v kateri nasprotno vidijo rušenje konkurence?

G. Proudhon pravi dalje, da je konkurenca nasprotje monopola in da zato ne more biti nasprotje asociacije.

Fevdalizem je bil od svojega nastanka dalje v nasprotju s patriarhalno monarhijo; v nikakem nasprotju pa ni bil s konkurenco, ki je sploh še ni bilo. Ali izhaja iz tega, da konkurenca ni v nasprotju s fevdalizmom?

Res, družba, asociacija, je označba, ki jo lahko
dajemo vsem družbam, fevdalni prav tako kot meščanski, ki je asociacija, sloneča na konkurenci. Kako bi se torej mogli najti med socialisti ljudje, ki bi mislili, da je mogoče s samo besedo asociacija ovreči konkurenco? In kako hoče g. Proudhon sam braniti konkurenco pred socialisti samo s tem, da jo označuje z besedo: asociacija?

Vse, kar smo povedali doslej, je dobra stran konkurence, kot jo razume g. Proudhon. Preidimo zdaj h grdi, to se pravi, k negativni strani konkurence, k njenim pomanjkljivostim, k temu, kar ima destruktivnega, subverzivnega, k njenim škodljivim lastnostim!

V sliki, ki nam jo g. Proudhon daje o tem, je nekaj mračnega.

Konkurenca poraja bedo, neti državljansko vojno, "spreminja naravne cone", meša narode, razbija družine, kvari javno vest, "prevrača pojme pravičnosti, pravice", nravnosti, in kar je še slabše, uničuje pošteno in svobodno trgovino ter ne daje za nadomestilo niti sintetične vrednosti, trdne in pravične cene. Razočarala je ves svet, celo ekonome. Tako daleč žene stvari, da se sama uničuje.

Ali more po vsem tem, kar je g. Proudhon navedel slabega, biti za njegova načela in njegove iluzije, za odnose meščanske družbe, še kaka prvina, ki bi bolj razkrajala in rušila kot konkurenca?

Imejmo pred očmi, da postaja konkurenca za meščanska razmerja toliko bolj rušilna, kolikor bolj spodbuja k mrzličnemu ustvarjanju novih produktivnih sil, tj. materialnih pogojev nove družbe. V tem pogledu bi imela slaba stran konkurence vsaj nekaj dobrega.

"Konkurenca kot postavka ali ekonomska faza, če jo gledamo v njenem stanju, je nujen rezultat ... teorije zniževanja splošnih stroškov."

[I, str. 235.]

Zdi se, da je g. Proudhonu krvni obtok nasledek Harveyeve teorije.

"Monopol je skrajni termin konkurence, ki ga poraja z neprestanim negiranjem same sebe. To porajanje monopola je že njegovo opravičilo ... Monopol je naravno nasprotje konkurence ... toda odkar je konkurenca potrebna, vključuje idejo monopola, ker je monopol tako rekoč sedež sleherne individualnosti, ki konkurira."

[I, str. 236, 237.]

Veselimo se z g. Proudhonom, da je vsaj enkrat lahko dobro uporabil svojo formulo o tezi in antitezi. Ves svet ve, da konkurenca sama poraja moderni monopol.

V pogledu vsebine se drži g. Proudhon pesniških podob. Konkurenca naredi "iz vsakega pododdelka dela tako rekoč neko suverenost, v kateri se vsak individuum uveljavlja s svojo silo in neodvisnostjo". Monopol je "sedež sleherne individualnosti, ki konkurira". Suverenost je vredna vsaj sedeža.

G. Proudhon govori le o modernem monopolu, ki ga je rodila konkurenca. Toda vsi vemo, da se je konkurenca rodila iz fevdalnega monopola. Tako je bila prvotno konkurenca nasprotje monopola in ne monopol nasprotje konkurence. Moderni monopol tarej ni neka navadna antiteza, ampak nasprotno, prava sinteza.

Teza: fevdalni monopol; predhodnik konkurence.

Antiteza: konkurenca.

Sinteza: moderni monopol, ki je negacija fevdalnega monopola, kolikor predpostavlja vladavino konkurence, in ki je negacija konkurence, kolikor je monopol.

Tako je moderni, meščanski monopol sintetični monopol, negacija negacije, enotnost nasprotij. To je monopol v svojem čistem, normalnem, umnem stanju. G. Proudhon je v protislovju s svojo lastno filozofijo, ko razglaša meščaski monopol za monopol v surovem, enostranskem, protislovnem, krčevitem stanju. Zdi se, da je g. Rossi, ki ga g. Proudhon v zvezi z vprašanjem monopola večkrat navaja, bolje razumel sintetični značaj meščanskega monopola. V svojem "Cours d'econamie politique" razlikuje med umetnimi in naravnimi monopoli. Fevdalni monopoli, razlaga, so umetni, se pravi, samovoljni; meščanski monopoli pa so naravni, se pravi, umni.

Monopol je dobra stvar, premišljuje g. Proudhon, ker je ekonomska kategorija, "emanacija neosebnega uma človeštva". Prav tako je dobra stvar konkurenca, ker je tudi ona ekonomska kategorija. Tisto pa, kar ni dobro, sta realnost monopola in realnost konkurence. Še slabše je, da se konkurenca in monopol med seboj žreta. Kaj storiti? Poiskai sintezo teh dveh večnih misli, izrgati jo iz Božjega naročja, v katerem od pomnjenja počiva.

V praktičnem življenju ne nahajamo le konkurence, monopola in njunega antagonizma, ampak tudi njuno sintezo, ki ni formula, temveč gibanje. Monopol poraja konkurenco, konkurenca monopal. Monopolisti si konkurirajo, konkurenti postajajo manopolisti. Če monopolisti omejujejo medsebojno konkurenco z delnimi asocijacijami, raste konkurenca med delavci, in kolikor bolj raste množica proletarcev nasproti monopolistom ene nacije, toliko bolj nebrzdano se razvija konkurenca med monopolisti raznih nacij. Sinteza je takšna, da se monopol lahko obdrži le tako, da se nenehoma zapleta v konkurenčni boj.

Da bi izpeljal dialektični prehod k davkom, ki pridejo za monopolom, nam g. Proudhon pripoveduje o geniju družbe, ki je, potem ko je šel neustrašno po svoji cikcakasti poti,

"potem ko je brez kesanja in omahovanja prišel z varnim korakom na vogal monopola in ko se melanholično ozre nazaj, po globokem preudarku naložil na vse predmete produkcije davek ter ustvari celo upravno organizacijo, da bi bila vsa poraba [emplois] izročena proletariatu in plačana od monopolistov."

[I, str. 284-285.]

Kaj naj rečemo k temu geniju, ki se tešč sprehaja v cikcak? In kaj k temu sprehajanju, ki ima edini namen, da z davki uniči meščane, medtem ko imajo prav davki namen preskrbeti meščanom sredstva, da se ohranijo kot vladajoči razred?

Da le približno pokažemo način, kako ravna g. Proudhon z gospodarskimi podrobnostmi, je dovolj omeniti, da so po njegovem mnenju uvedli trošarino v interesu enakosti in v pomoč proletariatu.

Trošarina se je popolnoma razvila šele po zmagi buržoazije. V rokah industrijskega kapitala, to se pravi, treznega in varčnega bogastva, ki se vzdržuje, obnavlja in množi z neposrednim izkoriščanjem dela, je bila trošarina sredstvo za izkoriščanje lahkomiselnega, prešernega in razsipnega bogastva velikih gospodov, ki so edile trošili. James Steuart je ta prvotni namen trošarine zelo dobro razložil v svojem delu "Inquiry into the principles of political economy", ki ga je objavil deset let pred Adamom Smithom.

"Zdi se," pravi, "da so v čisti monarhiji knezi nekako ljubosumni na naraščanje premoženja in zato nalagajo davke tistim, ki bogate - davek na produkcijo. V ustavni vladavini padajo davki večidel na ramena tistih, ki siromašijo - davek na potrošnjo. Tako nalagajo vladarji davek na industrijo ... glavarina in davek na premoženje (taille) sta npr. sorazmerna pričakovanemu bogastvu tistih, ki so dolžni plačevati davek. Vsakogar obdavčijo sorazmerno z oceno, koliko dobička da pridobiva. V ustavnih deželah nalagajo davek navadno na potrošnjo. Vsakdo plačuje davke ustrezno svojim izdatkom.

[II, str. 190, 191.]

Kar se tiče logičnega zaporedja davkov, trgovinske bilance, kredita - v glavi g. Proudhona - hočemo pripomniti le, da je angleška buržoazija takoj, ko je pod Viljemom Oranskim prišla do politične veljave, ustvarila nov davčni sistem, državne dolgove in sistem zaščitnih carin, brž ko je lahko svobodno razvijala svoje eksistenčne pogoje.

Ta opomba bo zadostovala, da damo bralcu pravo idejo o globokoumnem razpravljanju g. Proudhona o policiji ali davku, trgovinski bilanci, kreditu, komunizmu in prebivalstvu. Radi bi videli kritiko, pa bodi še tako obzirno, ki bi lahko resno obravnavala ta poglavja.

Naprej: Poglavje 2 - Metafizika politične ekonomije ([Zemljiška] lastnina ali renta)

Beda filozofije